Supreme Court dismisses appeal against liability of housing association for elevator injury due to statutory duty.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Po zakonu o stanovanjskem gospodarstvu so bile odgovorne za gospodarjenje s stanovanjskimi hišami v družbeni lasti skupnosti stanovalcev in stanovanjske skupnosti (39. in 72. čl. Zakona o stanovanjskem gospodarstvu). V tej zadevi je ugotovljeno, da je bila skrb za vzdrževanje in varnost dvigal v celoti prenešena na stanovanjsko skupnost. Ta je tudi razpolagala z denarnimi sredstvi v ta namen. Ugotovljeno je, da je pravna prednica tožene stranke sklenila pogodbo za vzdrževanje dvigal s specializirano organizacijo. Odgovornost za škodo je zavarovala v lastnem imenu in tudi poskrbela, da je bila tožniku izplačana zavarovalna vsota kot akontacija na račun odškodnine za škodo, na katero se nanaša ta pravda. Pri takem stanju stvari je podana odškodninska odgovornost tedanje SSS.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 12.136.607,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1996 dalje do plačila ter mu povrniti 965.793,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da si je tožnik dne 31.7.1984 hudo poškodoval desno roko v dvigalu hiše V.P., K. Za škodo je odgovorna tožena stranka kot pravna naslednica prejšnje Samoupravne stanovanjske skupnosti občine K. Ta je bila zadolžena za vzdrževanje in varnost dvigal ter je tudi zavarovala svojo odgovornost v zvezi z uporabo dvigala. Pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče upoštevalo ugotovitve izvedenca. Prisodilo je tudi odškodnino za premoženjsko škodo ter odštelo valorizirano akontacijo, ki jo je plačala zavarovalnica na podlagi zavarovanja odgovornosti tedanje SSS K.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo za 2.500.000,00 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo. Potrdilo je odločitev o pasivni legitimaciji tožene stranke in zavrnilo ugovor tožnikove soodgovornosti.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije. Zanika, da bi bila pravna naslednica Samoupravne stanovanjske skupnosti občine K. V njej so bili tudi etažni lastniki in uporabniki stanovanj. Zato bi bili v tej pravdi pasivno legitimirani lastniki stanovanj ali pa skupnost stanovalcev, ne pa tožena stranka. Delavce in sredstva takratne Samoupravne stanovanjske skupnosti K. je prevzelo Podjetje za stanovanjsko gospodarstvo D. K., ne pa občina. Sklicuje se še na 146. čl. Stanovanjskega zakona, po katerem morajo skupnosti stanovalcev oziroma pooblaščene organizacije za gospodarjenje s stanovanji prenesti sredstva, pravice in obveznosti na lastnike stanovanj. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

O pasivni legitimaciji tožene stranke je bilo odločeno pravilno.

Zakon o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti, in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Ur. l. SRS št. 42/89), ki v tem pogledu pomeni zakonodajno izvedbo ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev IX - LXXXIX (Ur.l. SRS št. 32/89), določa, da sredstva, pravice in obveznosti samoupravnih interesnih skupnosti, arhiv, dokumentacijo in drugo prevzamejo ustrezne družbenopolitične skupnosti v skladu s prevzemom nalog po navedenem ustavnem zakonu (25.čl. zakona). Na ta način je z zakonom odločeno o vprašanju pravnega nasledstva ukinjenih samoupravnih skupnosti. Tedaj ko je tožniku škoda nastala, je zanjo odgovarjala Samoupravna stanovanjska skupnost občine K. Zoper njo je bila pravilno vložena tožba. S kasnejšimi ustavnimi in zakonodajnimi spremembami je bilo določeno pravno nasledstvo za ukinjene samoupravne skupnosti. Po tej poti je prešla pasivna legitimacija na toženo stranko.

Pravilno je ugotovljena tudi odškodninska odgovornost takratne Samoupravne stanovanjske skupnosti občine K. Po zakonu o stanovanjskem gospodarstvu so bile odgovorne za gospodarjenje s stanovanjskimi hišami v družbeni lasti skupnosti stanovalcev in stanovanjske skupnosti (39. in 72.čl. Zakona o stanovanjskem gospodarstvu). V tej zadevi je ugotovljeno, da je bila skrb za vzdrževanje in varnost dvigal v celoti prenešena na stanovanjsko skupnost. Ta je tudi razpolagala z denarnimi sredstvi v ta namen. Ugotovljeno je, da je pravna prednica tožene stranke sklenila pogodbo za vzdrževanje dvigal s specializirano organizacijo. Odgovornost za škodo je zavarovala v lastnem imenu in tudi poskrbela, da je bila tožniku izplačana zavarovalna vsota kot akontacija na račun odškodnine za škodo, na katero se nanaša ta pravda. Pri takem stanju stvari je podana odškodninska odgovornost tedanje SSS K., oziroma po njenem prenehanju odgovornost tožene stranke kot njene pravne naslednice.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje je materialnopravno pravilna. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).