Appeal dismissed; temporary order for asset protection requires mandatory condition of Article 270(2) of Enforcement Act.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the creditor's appeal against the first-instance court's refusal to issue a temporary order protecting monetary obligations. The creditor argued that the debtor's actions created a danger preventing debt recovery, but the court found no evidence that selling the property or construction permit would reduce the debtor's assets. The court ruled that the mandatory condition under Article 270(2) of the Enforcement Act was not met, as the creditor could still recover the debt through other enforcement methods like seizure and sale.
Legislator headnote
AI generatedArticle 270(2) of the Enforcement Act; Article 365(2) of the Civil Procedure Act: A temporary order to prevent alienation of assets is only mandatory if the applicant proves that the debtor's actions create a danger preventing the realization of the debt, and mere avoidance of payment does not satisfy this requirement.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne obveznosti je obvezen tudi pogoj iz 2. odst. 270. člena ZIZ.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: ""Dolžniku se prepove odtujiti, ali obremeniti njegove nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v z. k. vložku 2506 k.o. D, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, prav tako pa se mu prepove odtujiti projekt za gradbeno dovoljenje za objekt "M" št. 07/97."" Upniku je naložilo, da mora povrniti dolžniku 131.100,00 SIT izvršilnih stroškov.
Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Po njegovi oceni je verjetno izkazal nevarnost, da bo dolžnik s prodajanjem nepremečnin in projekta onemogočil uveljavitev njegove verjetno izkazane denarne terjatve.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni v pritožbi storilo očitane kršitve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podan obvezen pogoj iz 2. odst. 270. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe. Zaključke o tem, da iz zatrjevanega dolžnikovega ravnanja, ne izhaja verjetnost nevarnosti, da bo onemogočena uveljavitev upnikove denarne terjatve proti njemu je podalo v jasnih in prepričljivih razlogih izpodbijanega sklepa, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Teh razlogov upnik zgolj s pritožbenim sklicevanjem na navedbe, ki so bile podane v postopku na prvi stopnji ni uspel izpodbiti. Samo dejstvo, da se dolžnik izogiba plačilu upnikove verjetno izkazane denarne terjatve še ne kaže na nevarnost, da bo uveljavitev le-te onemogočena. Očitno je navedena terjatev za dolžnika sporna, zato jo bo moral upnik uveljaviti v pravdi. Pritožbena trditev v to smer, zato ni relevantna. Nerelevantna pa je tudi pritožbena navedba, da izvršbe ne bo mogoče opraviti z izvršilnim sredstvom rubeža in prodaje predmetne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da ni izkazano, da bo z nameravano prodajo zemljišča in projekta, ki sta navedena v predlogu za izdajo začasne odredbe prišlo do zmanjšanja premoženja dolžnika. Ker ima upnik denarno terjatev, jo bo v izvršbi lahko uveljavil tudi z drugimi sredstvi iz 30.člena ZIZ.
Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členon ZIZ).
Upnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).