Court upheld unjust enrichment interest award and dismissed claimant's appeal on lack of good faith.

Sodišče prve stopnje je v tročlenem izreku (glej 338. člen ZPP) deloma ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova zakonitih zamudnih obresti v znesku 274.179,50 SIT s pripadajočimi procesnimi obrestmi ter izvršilnimi stroški, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. Ig 97/00152 z dne 5.5.1997 razveljavilo in tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo. Ugotovilo je tudi, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 89.250,00 SIT ne obstoji in v tem delu pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo.

Toženo stranko je še obsodilo na povrnitev nadaljnjih stroškov tožeče stranke v znesku 97.622,35 SIT s pripadajočimi procesnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka.

Predlagala je, da se sodba, ki "do nje ni pravična umakne, ali pa se vrne v ponovni postopek". Pritožnica meni, da je z vračilom izplačanega predplačila v celoti poravnala svoje obveznosti do tožeče stranke, dejstvo, "da do posla ni prišlo pa je pač poslovna pomota in s tem poslovno tveganje". Tudi z odločitvijo o njenem pobotnem ugovoru se pritožnica ne strinja, saj je bila naročnik del po računu št. 400 z dne 30.8.1996 za znesek 89.250,00 SIT takratna vod.

direktor D. M. in za določena izvajanja del vedo tudi delavke v tem podjetju.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z materialnopravno pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na tožeči stranki prisojene zakonite zamudne obresti od nakazila, ki ni imelo podlage v pravnem poslu. Pritožnica ne pojasni, zakaj naj bi bili poslovna pomota in poslovno tveganje dejstvi, katerih posledice naj bi nosila tožeča stranka, ki je avans v višini 700.000,00 SIT nesporno plačala toženi stranki, ta pa ga je (nesporno) prejela glede na podlago, ki se kasneje ni uresničila (glej 4. odstavek 210. člena ZOR). Sicer pa Zakon, ne glede na stališče pritožnice, povračilne obveznosti izrecno ureja v določbah o neupravičeni pridobitvi in posebej tudi glede obsega vrnitve. Tako v 214. členu določa, da mora pridobitelj, ki ni v dobri veri (taka pa je vsekakor pogodbena stranka, ki denarni znesek vedoma prejme brez pravne podlage), plačati zamudne obresti od dneva neupravičeno prejetega zneska.

Prav tako pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom napadene sodbe, ki se nanašajo na odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke.

Ta je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je dela po spornem računu naročila v.d. direktor D. M., vendar za svojo trditev ni predlagala, niti ponudila dokazov, (glej 219 in 299. člen ZPP).

Stranka, ki ne predloži dokazov za dejstva, na katere opira svoj zahtevek po citiranih procesnih določilih, trpi posledice nedokazane trditve.

Z navedenimi razlogi je sodišče druge stopnje spoznalo, da je prvostopno sodišče v okviru zatrjevanega dejanskega stanja in predloženih dokazov materialnopravno v sporu pravilno odločilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene od bistenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi napadeno sodbo. Preizkus se je namreč opravil v mejah, določenih s pritožbo, ki je prvostopno sodbo izpodbijala v delu, glede katerega tožena stranka v sporu ni uspela (1. odstavek 365. člena ZPP).

[JEDRO]

Stranka, ki ve, da prejeti znesek avansa nima podlage v poslu med strankama, dolguje zanj zamudne obresti od dneva neopravičeno prejetega zneska. Terjatev, ki jo v sporu uveljavi v pobot, izkaže, če zanjo predloži tudi dokaze.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v tročlenem izreku (glej 338. člen ZPP) deloma ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova zakonitih zamudnih obresti v znesku 274.179,50 SIT s pripadajočimi procesnimi obrestmi ter izvršilnimi stroški, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. Ig 97/00152 z dne 5.5.1997 razveljavilo in tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo. Ugotovilo je tudi, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 89.250,00 SIT ne obstoji in v tem delu pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo.

Toženo stranko je še obsodilo na povrnitev nadaljnjih stroškov tožeče stranke v znesku 97.622,35 SIT s pripadajočimi procesnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka.

Predlagala je, da se sodba, ki "do nje ni pravična umakne, ali pa se vrne v ponovni postopek". Pritožnica meni, da je z vračilom izplačanega predplačila v celoti poravnala svoje obveznosti do tožeče stranke, dejstvo, "da do posla ni prišlo pa je pač poslovna pomota in s tem poslovno tveganje". Tudi z odločitvijo o njenem pobotnem ugovoru se pritožnica ne strinja, saj je bila naročnik del po računu št. 400 z dne 30.8.1996 za znesek 89.250,00 SIT takratna vod.

direktor D. M. in za določena izvajanja del vedo tudi delavke v tem podjetju.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z materialnopravno pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na tožeči stranki prisojene zakonite zamudne obresti od nakazila, ki ni imelo podlage v pravnem poslu. Pritožnica ne pojasni, zakaj naj bi bili poslovna pomota in poslovno tveganje dejstvi, katerih posledice naj bi nosila tožeča stranka, ki je avans v višini 700.000,00 SIT nesporno plačala toženi stranki, ta pa ga je (nesporno) prejela glede na podlago, ki se kasneje ni uresničila (glej 4. odstavek 210. člena ZOR). Sicer pa Zakon, ne glede na stališče pritožnice, povračilne obveznosti izrecno ureja v določbah o neupravičeni pridobitvi in posebej tudi glede obsega vrnitve. Tako v 214. členu določa, da mora pridobitelj, ki ni v dobri veri (taka pa je vsekakor pogodbena stranka, ki denarni znesek vedoma prejme brez pravne podlage), plačati zamudne obresti od dneva neupravičeno prejetega zneska.

Prav tako pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom napadene sodbe, ki se nanašajo na odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke.

Ta je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je dela po spornem računu naročila v.d. direktor D. M., vendar za svojo trditev ni predlagala, niti ponudila dokazov, (glej 219 in 299. člen ZPP).

Stranka, ki ne predloži dokazov za dejstva, na katere opira svoj zahtevek po citiranih procesnih določilih, trpi posledice nedokazane trditve.

Z navedenimi razlogi je sodišče druge stopnje spoznalo, da je prvostopno sodišče v okviru zatrjevanega dejanskega stanja in predloženih dokazov materialnopravno v sporu pravilno odločilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene od bistenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi napadeno sodbo. Preizkus se je namreč opravil v mejah, določenih s pritožbo, ki je prvostopno sodbo izpodbijala v delu, glede katerega tožena stranka v sporu ni uspela (1. odstavek 365. člena ZPP).