Appeal dismissed; debtor failed to prove specific greater harm required for execution suspension under ZIZ Art. 71.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Očitno je, da dolžnik nastanek znatnejše škode vidi le v tem, da bo izvršba (zaradi upnikove terjatve iz izvršilnega naslova) opravljena.

Vendar pa to ni tista škoda, ki jo zakon varuje (v določbi 63. člena ZIP, sedaj 71. člena ZIZ). Znatnejše škode namreč ne predstavlja tista škoda, ki dolžniku z izvršbo vselej nastane že zaradi njene oprave. S plačilom upnikove terjatve bi dolžnik le izpolnil svojo obveznost. Zgolj pavšalne navedbe o nastanku škode (brez konkretnih navedb npr. o vrsti in višini te škode) pri tem ne zadostujejo (trditveno breme je še v celoti na strani dolžnika). Nenazadnje pa dolžnik z vloženim izrednim pravdnim sredstvom niti ni uspel.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika zavrnilo (1. točka izreka), prav tako predlog za odlog izvršbe (2. točka izreka). Pri tem je dolžniku naložilo povrnitev upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 13.110,00 SIT (3. točka izreka).

Dolžnik se je zoper sklep pritožil in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navedel je, da izterjava upnikove terjatve za vsakega državljana predstavlja znatnejšo škodo, saj bi izterjava zneska v uveljavljani višini nedvomno "ogrozila obstoj in življenjsko eksistenco" dolžnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (2. odst. 365. člena v zvezi s 381. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker dolžnik odločitve o zavrnitvi ugovora in stroškovne odločitve ni izpodbijal obrazloženo, je v tem delu sklep preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka in nepravilne uporave materialnega prava, ki jih ni zaslediti.

Sicer pa je prvo sodišče pri zavrnitvi dolžnikovega predloga za odlog izvršbe pravilno uporabilo določbo 63. člena ZIP (sedaj 71. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvega sodišča, da dolžnik ni izkazal kumulativnega obstoja predpostavk za odložitev izvršbe. Očitno je, da dolžnik nastanek znatnejše škode vidi le v tem, da bo izvršba (zaradi upnikove terjatve iz izvršilnega naslova) opravljena. Vendar pa to ni tista škoda, ki jo zakon varuje (v določbi 63. člena ZIP, sedaj 71. člena ZIZ). Znatnejše škode namreč ne predstavlja tista škoda, ki dolžniku z izvršbo vselej nastane že zaradi njene oprave. Ker bi dolžnik s plačilom upnikove terjatve le izpolnil svojo obveznost iz izvršilnega naslova, zato oprava izvršbe sama po sebi (če ob tem niso izpolnjeni tudi ostali pogoji za odložitev izvršbe) ne more predstavljati znatnejše škode. Zgolj pavšalne navedbe o nastanku škode (brez konkretnih navedb npr. o vrsti in višini te škode) pri tem ne zadostujejo (trditveno breme je še v celoti na strani dolžnika). Nenazadnje pa dolžnik z vloženim izrednim pravdnim sredstvom niti ni uspel (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 27.2.1997, opr. št. III Ips 69/96, priloga A6 v spisu).

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je dolžnikov predlog za odlog izvršbe zavrnilo, je tako pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu, prvostopno sodišče pa v tem delu tudi ni kršilo določb postopka.

Glede na navedeno je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep v celoti potrditi (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih dolžnik ni priglasil.