Appeal allowed: Execution request split into rejected enforcement and transferred debt collection suit after bankruptcy start.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se glasi: "1) Predlog za izvršbo se v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba (2. točka izreka), zavrne.

2) V ostalem delu (1. in 3. točka izreka) pa se predlog za izvršbo šteje za tožbo s predlogom za izdajo plačilnega naloga in se zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Ljubljani v nadaljnji postopek."

[JEDRO]

Od začetka prisilne poravnave proti dolžniku ni mogoče dovoliti izvršbe v poplačilo ali zavarovanje, nobena zakonska določba pa upniku ne prepoveduje, da bi zoper dolžnika, nad katerim je začeta prisilna poravnava, vložil tožbo v pravdnem postopku. Zato mora izvršilno sodišče v primeru, če je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred začetkom prisilne poravnave nad dolžnikom, o predlogu pa se odloča po začetku prisilne poravnave, dovolitveni del predloga zavrniti v skladu s 1. odst. 36. čl. ZPPSL, dajatveni in stroškovni del predloga pa je treba odstopiti pristojnemu sodišču kot tožbo za izdajo plačilnega naloga, čemur navedena dela izvršilnega predloga vsebinsko ustrezata.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za izvršbo z obrazložitvijo, da je bil proti dolžniku dne 22.3.1999 začet postopek prisilne poravnave.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da sodišče njegovega izvršilnega predloga ne bi smelo zavrniti, saj ob vložitvi predloga za izvršbo prisilne poravnave še ni bilo in upnik tudi ni mogel vedeti, da bo uvedena.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine v obravnavani zadevi vložil dne 17.12.1998. Zoper dolžnika se je dne 22.3.1999 začel postopek prisilne poravnave, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. St 12/99. Iz vsega povedanega izhaja, da je upnik vložil predlog za izvršbo pred začetkom dolžnikove prisilne poravnave, sodišče pa je o tem predlogu odločalo po začetku postopka prisilne poravnave.

V 36. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) je določeno, da od začetka prisilne poravnave proti dolžniku ni mogoče dovoliti izvršbe v poplačilo ali zavarovanje, nobena zakonska določba pa upniku ne prepoveduje, da bi zoper dolžnika, nad katerim je začeta prisilna poravnava, vložil tožbo v pravdnem postopku. Po 446. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora upnik zahtevati izvršbo na podlagi verodostojne listine v smislu 23. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), če so za to izpolnjeni pogoji, tožbo s predlogom za izdajo plačilnega naloga pa lahko vloži le, če verjetno izkaže pravni interes za izdajo plačilnega naloga. Če upnik takega interesa verjetno ne izkaže, sodišče tožbo na izdajo plačilnega naloga zavrže (5. odst. 446. čl. ZPP). Glede na citirane določbe 446. čl. ZPP mora torej upnik vse do začetka postopka prisilne poravnave zoper dolžnika predlagati izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po začetku prisilne poravnave izvršbe glede na določila 36. čl. ZPPSL ne more več predlagati, zato ima v takem primeru upnik pravni interes za izdajo plačilnega naloga. Zato mora izvršilno sodišče v primeru, če je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred začetkom prisilne poravnave nad dolžnikom, o predlogu pa se odloča po začetku prisilne poravnave, dovolitveni del predloga zavrniti v skladu s 1. odst. 36. čl. ZPPSL, dajatveni in stroškovni del predloga pa je treba odstopiti pristojnemu sodišču kot tožbo za izdajo plačilnega naloga, čemur navedena dela izvršilnega predloga vsebinsko ustrezata (prim. 1. in 2. odst. 446. čl. ZPP).

Izvršilnega predloga, vloženega pred začetkom prisilne poravnave, ni mogoče v celoti zavrniti na podlagi 1. odst. 36. čl. ZPPSL, saj upniku ni mogoče očitati nepravilnosti v njegovem ravnanju pred začetkom prisilne poravnave.

Glede na vse povedano je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa napačno uporabilo določbe materialnega in procesnega prava ter sprejelo napačno odločitev, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka.