Appeal allowed; court held that timely tax payment satisfies ZIZ requirements, not mere submission of proof.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court reversed the first-instance court's decision to dismiss the enforcement application due to alleged non-payment of court fees. The appellant had timely paid the required tax, which the first court incorrectly interpreted as insufficient without additional documentary proof. The court ruled that the statute mandates payment as the condition for validity, not the submission of evidence, thereby invalidating the lower court's dismissal.
Legislator headnote
AI generated4. odst. 40. čl. ZIZ; 3. točka 380. čl. ZPP: The requirement of Article 40, paragraph 4 of the Enforcement Act is satisfied by the timely payment of court fees, not by the subsequent submission of proof of payment; a dismissal based on the absence of such proof when payment was made is legally erroneous.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sklepa na rednih številkah 3 (tri) in 4 (štiri) se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
[JEDRO]
Četrti odst. 40. čl. ZIZ določa, da se predlog za izvršbo šteje za umaknjen v primeru, če taksa ni plačana, in ne v primeru, če upnik sodišču ne predloži dokazila o plačilu takse. Upnik je takso pravočasno plačal in s tem izpolnil zahteve, ki mu jih postavlja 4. odst. 40. čl. ZIZ, zato ni bilo podlage za odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog za izvršbo šteje za umaknjen.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je s sklepom dne 12.4.1999 pozvalo upnika, naj v 15 dneh dopolni svojo vlogo (predlog za izvršbo) s predložitvijo potrdila o plačilu sodne takse, sicer bo sodišče predlog štelo za umaknjen. Z izpodbijanim sklepom na redni številki 3 je sodišče ugotovilo, da upnik ni predložil zahtevanih dokazil, in ustavilo izvršbo s sklicevanjem na 4. odst. 40. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). S sklepom na redni številki 4 je sodišče ugotovilo, da upnik kot taksni zavezanec ni plačal takse za predlog in sklep o izvršbi ter za taksni opomin, zato je dolžan na dolgovano takso plačati še kazensko takso.
Upnik se je zoper sklepa pravočasno pritožil in navedel, da je takso pravočasno plačal, kar tudi dokazuje s priloženo fotokopijo izpiska o prometu na žiro računu.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje je po ugotovitvah sodišča druge stopnje napačno tolmačilo določbo 4. odst. 40. čl. ZIZ. Omenjeni odstavek določa, da se predlog za izvršbo šteje za umaknjen v primeru, če taksa ni plačana, in ne v primeru, če upnik sodišču ne predloži dokazila o plačilu takse. Iz povratnice, pripete k izpodbijanemu sklepu na list.
št. 3 izhaja, da je bil citirani sklep dolžniku vročen dne 15.4.1999; iz potrdila v prilogi A4 izhaja, da je bila sodna taksa v obravnavani izvršilni zadevi plačana dne 20.4.1999, torej v okviru postavljenega petnajstdnevnega roka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je upnik s tem izpolnil zahteve, ki mu jih postavlja 4. odst. 40. čl. ZIZ, zato ni bilo podlage za odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog za izvršbo šteje za umaknjen.
Ker je upnik takso pravočasno plačal, kot izhaja iz prejšnjih odstavkov, je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu na redni številki 4, da upnik takse ni plačal, in posledično tudi napačna odločitev o prisilni izterjavi neplačane takse.
Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe ZIZ, je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 380. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ oba izpodbijana sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.