Appeal dismissed; temporary child protection order rejected as child's best interest requires stable environment.

Pritožbi tožeče stranke in stranske intervenientke na strani tožeče stranke se zavrneta kot neutemeljeni in zato p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri izdaji začasne odredbe o varstvu otroka je potrebno upoštevati izključno otrokove koristi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim naj bi se dodelil mladoletni K. S., rojen 29.8.1993, začasno v varstvo in oskrbo tožniku očetu T. S..

Sodišče je tudi s sklepom vrnilo pooblaščenki F. O. vlogo z dne 22.7.1999 v popravo tako, da v roku 15 dni navede na strani katere stranke prijavlja intervencijo. F. O. je nato po svoji pooblaščenki sporočila sodišču, da prijavlja intervencijo na strani tožeče stranke.

Proti navedeni sodni odločbi se pritožujeta tožeča stranka in stranska intervenientka.

Tožeča stranka zatrjuje v pritožbi pritožbene razloge po 339., 340. in 341. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ali pa spremeni tako, da ugodi predlagani začasni odredbi. V pritožbi ponavlja svoje trditve o tem, da toženka in njen partner maltretirata mladoletnega K. S. in je bil zaradi tega proti njima tudi vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe. Življenje v takšnem okolju prav gotovo ni v interesu in v korist šestletnemu otroku. Priče so izpovedale, da toženka ni sposobna skrbeti za otroka. Sodišče prve stopnje je najprej izdalo začasno odredbo v skladu s predlogom tožeče stranke, nato pa je po razveljavitvi navedene začasne odredbe, sodišče zavrnilo predlog za njeno izdajo.

Pri tem je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo toženi stranki, da je tožeča stranka alkoholik, njegova starša pa težja bolnika.

Tožena stranka je tudi, po izdaji izpodbijanega sklepa, doživela prometno nesrečo in zaradi telesnih poškodb sedaj ne more sama skrbeti za otroka.

Stranska intervenientka na strani tožeče stranke v laični pritožbi zatrjuje, da pravdni stranki nista primerni za varstvo in vzgojo mladoletnega K.. Zato ponovno predlaga, da sodišče njej zaupa skrb za otroka.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z argumentacijo sodišča prve stopnje glede razlogov za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Prepričljiva je tudi ocena prvostopnega sodišča, da po sedanjem stanju stvari ni mogoče zanesljivo odločiti katera stranka je primernejša za varstvo in oskrbo otroka in zato izločitev otroka iz dosedanjega okolja ne bi bila v korist otroku. Sodišče je pri tem tudi pravilno interpretiralo stališče Centra za socialno delo.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse relevantne okoliščine, ki so obstajale v času odločanja o začasni odredbi, izpodbijana odločba pa je tudi povsem v skladu z določbami 411. čl.

ZPP. Ker zato niso podani razlogi, ki so obrazloženi v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (365. čl. ZPP v zvezi s 353. čl. ZPP).

K pritožbi stranske intervenientke: F. O. je, pred vložitvijo pravočasne pritožbe, prijavila intervencijo in se pridružila tožeči stranki. Sodišče prve stopnje o intervenciji (še) ni odločalo in je zato pritožbeno sodišče vsebinsko odločilo o pritožbi intervenientke v skladu z določbo 2. odst. 200. čl. ZPP.

Pravdna dejanja intervenienta imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji (4. odst. 201. čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče upoštevalo intervenientkine pritožbene trditve le v tistem obsegu, ki so v prid tožnikovemu predlogu začasne odredbe. V navedenem obsegu pritožba intervenientke ni utemeljena zaradi razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče že navedlo glede zavrnitve pritožbe tožeče stranke.