Appeal dismissed: Estate value assessment is not part of inheritance judgment; tax disputes handled separately.
Legislator summary
AI generatedThe appeal was rejected as unfounded, and the first-instance court's decision was upheld. The heirs argued that the inheritance judgment incorrectly omitted certain properties and failed to state the estate's value, leading to disproportionate court fees. The court ruled that assessing the estate's value is not a mandatory component of the inheritance judgment, though heirs can separately request a tax assessment if fees appear excessive. Furthermore, since the heirs did not reach an agreement on property division before the deadline, the court was justified in issuing a final judgment based on available data, and the proposed division based on an unattached list could not be adopted.
Legislator headnote
AI generated214. člen Zakona o dedovanju; 3. odst. 3. člena Zakona o sodnih taksah: Vrednost zapuščine ni obvezna sestavina sklepa o dedovanju, vendar dediči lahko zahtevajo ločeno odločbo o odmeri sodne takse, če ocenijo, da je taksa nesorazmerna.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Ocena vrednosti zapuščine ni sestavina sklepa o dedovanju. Če dedič oceni, da je zaračunana taksa nesorazmerna glede na vrednost podedovanega premoženja, lahko zahteva od sodišča, naj izda sklep o odmeri takse.
Sporazum o delitvi zapuščine povzame sodišče v sklep o dedovanju le, če se dediči o tem sporazumejo do konca zapuščinske obravnave.
[OBRAZLOŽITEV]
Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zapuščino po pokojni G.P. spadajo solastninski deleži nepremičnin pri vložkih, vpisanih v katastrskih občinah K., G.P., G. in L. ter lastninski certifikat v znesku ... SIT. Odločilo je, da zapuščino na podlagi zakona dedujeta njena sinova S.P. in B.P.
Zoper sklep sta se pritožila oba dediča po pooblaščenki. V pritožbi sta najprej zatrjevala, da v premoženje zapustnice ne spadajo nepremičnine v vl. št. ... k.o. G.P., zato jih je prvostopno sodišče zmotno povzelo v izrek sklepa, po drugi strani pa v zapuščino spadajo še nepremičnine v vl. št. ... k.o. G.P., ki pa jih sklep o dedovanju ne zajema. Dalje navajata, da sta prejela poziv za plačilo sodnih taks v višini ... SIT vsak, čeprav iz sklepa o dedovanju sploh ni razvidna vrednost podedovanega premoženja. V nadaljevanju pritožbe pa opozarjata še, da je sodišče na njun predlog preložilo zapuščinsko obravnavo in jima dalo določen rok za sestavo dednega dogovora. Tega roka se sicer dediča nista držala, a le zato, ker je bilo potrebno ugotoviti vse nepremičnine, ki v zapuščino spadajo. Te je bilo potrebno še ovrednotiti, tako da bi si lahko razdelila premoženje v naravi. Sodišče pa je izdalo izpodbijani sklep brez vsake nadaljnje obravnave, zato pritožbenemu sodišču predlagata, naj sklep spremeni tako, da zapuščino razdeli med dediča v skladu z dednim dogovorom, kot naj bi izhajal iz priloženega seznama o razdružitvi.
Pritožba ni utemeljena.
Prvostopno sodišče je dne ... izdalo dodatni sklep o dedovanju, v katerega je zajelo še tiste nepremičnine, na katere opozarjata pritožnika v pritožbi, in popravni sklep, s katerim je iz sklepa izpustilo nepremičnine, vpisane v vl. št. ... k.o. G.P., ki niso bile last zapustnice. Pritožbeno sodišče zato ni imelo več podlage za obravnavanje pritožbenih trditev v tej smeri.
Navedbo vrednosti zapuščine 214. člen Zakona o dedovanju (ZD) ne določa kot sestavino sklepa o dedovanju. Zato tudi prvostopno sodišče ni imelo nikakršnega razloga, da bi vrednost zapustničinega premoženja v sklep zajelo. Če pa dediča ocenjujeta, da je taksa v višini ... SIT za vsakega od njiju nesorazmerna glede na vrednost podedovanega premoženja (3. odst. 3. člena Zakona o sodnih taksah - ZST) imata možnost zahtevati od sodišča, naj izda odločbo o odmeri takse (27. člen ZST).
3. odst. 214. člena ZD določa, da v primeru, če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predlagajo delitev in način delitve zapuščine, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju. Tak sporazum zato ne predstavlja obvezne vsebine sklepa o dedovanju. Ker se v obravnavanem primeru dediča do konca zapuščinske obravnave o tem nista sporazumela, pa jima je prvostopno sodišče določilo v ta namen celo rok enega meseca in ju opozorilo, da bo v primeru, če v danem roku sporazum sodišču ne bo predložen, odločilo na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga. Dejansko pa je prvostopno sodišče z izdajo sklepa čakalo kar dve leti, kar je nedvomno dedičema zadostovalo za sklenitev eventuelnega dednega dogovora. Očitek pritožbe, da je sodišče izdalo sklep brez kakršnegakoli nadaljnjega obravnavanja zadeve, je zato povsem neutemeljen. Predlogu dedičev, naj pritožbeno sodišče razdeli zapuščino med dediče v skladu z dednim dogovorm, kot naj bi izhajal iz priloženega seznama o razdružitvi, pa ni mogoče ugoditi tudi zato, ker pritožbi tak predlog ni bil priložen.
Nedvomno pa lahko dediča kadarkoli sama dosežeta delitev zapuščine na način, kot se bosta o tem sporazumela.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 380. čl.
ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).