Appeal dismissed: Claimant failed to prove subjective danger of asset concealment for interim order.

Pritožba tožnika se kot neutemeljena zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Upnik, ki predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, mora poleg verjetnega obstoja terjatve izkazati tudi obstoj subjektivne nevarnosti. Iz trditev, da kupec ni prepisal nepremičnino na svoje ime, pa takšna nevarnost ne sledi, saj zgolj na podlagi takšnega dejstva še ni mogoče sklepati na dolžnikov namen odtujiti ali skrivati premoženje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je, da je sicer terjatev verjetno izkazana, da pa tožnik ni verjetno izkazal obstoja nevarnosti in tudi trditev, da tožencu s predlagano začasno odredbo ne bo nastala nikakršna škoda, je presplošna, da bi na tej podlagi lahko izdalo začasno odredbo.

Zoper ta sklep je vložil tožnik pritožbo. V pritožbi zatrjuje, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Tožnik je v tožbi povedal, da je toženec po njegovih informacijah za posojeni denar res kupil poslovni lokal, vendar spremembe lastništva na svoje ime ni uredil. Zato tožnik na to premoženje ne bo mogel poseči, saj je pravno formalno lastnik poslovnega lokala drug subjekt. Tožnik je v predlogu res tudi zapisal, da toženec tudi v bodoče svoje premoženje pridobiva na svoje ime, vendar je tu šlo za očitno pomoto. Praviloma bi moralo biti zapisano, da ne pridobiva premoženje na svoje ime.

To se da razbrati iz konteksta zapisa. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju moralo ugotoviti, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zakon določa za izdajo predlagane začasne odredbe, vključno z nevarnostjo, da bo zaradi skrivanja premoženja toženec plačilo terjatve tožnika onemogočil ali vsaj precej otežil. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je predlagana začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve, bi moral tožnik v tem postopku izkazati obstoj subjektivne nevarnosti, torej izkazati bi moral, da prav zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali vsaj precej otežena. Iz trditev, da toženec spremembe lastništva na svoje ime še ni uredil, pa takšna nevarnost tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja. Če je toženec poslovni lokal kupil, kar tudi po trditvah tožnika ni sporno, potem nevarnosti v smislu 2. odst. 270.

člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni, saj iz dejstva, da še ni uredil prepisa nase, še ni mogoče sklepati na odtujevanje ali skrivanje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je prišlo v zapisu predloga za izdajo začasne odredbe le do pisne pomote, pa je pritožniku sicer treba pritrditi, da je pojasnilo prepričljivo, kljub temu pa tudi, če je zapis takšen, kot ga navaja v pritožbi, še vedno niso izkazani pogoji za izdajo začasne odredbe, saj so v tem delu bile navedbe tožnika preveč splošne, da bi lahko predstavljale podlago za izdajo začasne odredbe po 270.

členu ZIZ. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.