Criminal appeal granted; sentence reduced from six to five years due to mitigating personal circumstances.

Pritožbi obtoženega G.M. po zagovorniku se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah s p r e m e n i tako, da se obtožencu izrečena kazen zniža na 5 (pet) let zapora, v nespremenjenih delih pa se sodba sodišča prve stopnje p o t r d i .

[JEDRO]

Pri odmeri kazni zapora za storjeno kaznivo dejanje je kot olajševalno šteti med druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost tudi to, da kljub preteku daljšega časa od storitve kaznivega dejanja - štirih let, v tem času ni storil novega kaznivega dejanja oziroma za kaj takšnega proti njemu ni bil sprožen kazenski postopek.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi G.M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325/II in I KZ in obsojen na kazen šestih let zapora. Po čl. 39 KZ mu je bila izrečena še stranska kazen prepovedi vožnje motornih vozil v cestnem promeru "B" kategorije za dobo enega leta, pri čemer se mu je v izrečeno stransko kazen vštel čas, ko mu je bilo vozniško dovoljenje navedene kategorije s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. Kpr 807/95 z dne 30. 11. 1995, v zvezi s sklepom istega sodišča, opr. št. Ks 365/95 z dne 11. 1. 1996 odvzeto, torej čas od 19. 8. 1996 dalje. Obtoženi je bil obsojen, skladno z določilom člena 96/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) še na povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1 do 8 točke II. odst. čl.

92 ZKP, doslej znanih v višini 391.161,50 SIT in plačilo povprečnine, odmerjene na 50.000,00 SIT, o ostalih stroških pa bo odločeno s posebnim sklepom.

Proti tej sodbi se je pritožil obtožbeni G.M. po zagovorniku zaradi odločbe sodišča prve stopnje o kazenskih sankcijah. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče milejšo kazen.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnalo prav, ko je obtožencu za storjeno, na podlagi izvedenih dokazov, v celoti mu dokazano kaznivo dejanje, izreklo kazen zapora. Obtoženi je dejansko storil težko kaznivo dejanje, kar izhaja že iz same zagrožene kazni zanj in to v krivdni obliki zavestne malomarnosti. Ob upoštevanju v izpodbijani sodbi naštetih obteževalnih okoliščin, katere sprejema tudi pritožbeno sodišče, kljub ugovorom pritožnika, mora biti ta kazen tudi občutna, kar se mora izražati predvsem v dolžini izrečene mu kazni zapora. Tudi pritožbeno sodišče ne more mimo ugotovljene stopnje alkoholiziranosti obtoženca v času storitve kaznivega dejanja, dejstva, da je za volan vinjen sedel tudi kasneje, celo v času odvzema vozniškega dovoljenja, da so v nesreči izgubili življenje štirje ljudje, pri čemer so bili ogroženi še drugi (naprimer A. V.), kot seveda tega, da je takrat, že pred nesrečo samo vozil objestno in nevarno. Glede na njegov zagovor, ko je razlagal kolikšne se mu zde primerne hitrosti vožnje na posameznih vrstah cest in vsebino v spisu se nahajajočih odločb sodnika za prekrške pa se zdi, da je takšen način vožnje zanj celo običajen in torej ni vozil tako le v obravnavanem primeru. Ne glede na povedano pa tudi pritoženo sodišče meni, da mu je bila za storjeno kaznivo dejanje, ob primerni stranski kazni, vendarle izrečena kazen zapora v predolgi dobi trajanja. Pri njeni odmeri je sodišče prve stopnje dejansko v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je bil obtoženec tudi sam hudo telesno poškodovan, da doslej pred sodiščem še ni bil kaznovan in tudi ni podatka, da bi bil v še kakšnem kazenskem postopku zaradi storitve kaznivega dejanja po sedaj obravnavanem, kot tudi tega, da se je zadeva končala že na prvo razpisani glavni obravnavi, ko se torej obtoženec postopku ni izogibal, kar potrjuje navedbo v pritožbi, da mu sedaj za storjeno ni vseeno. Vse to pa so okoliščine, ki utemeljujejo ugoditev pritožbi in izrek krajše zaporne kazni, katera pa je v dobi petih let še vedno tolikšna, da bo po presoji pritožbenega sodišča svoj namen dosegla.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

Obtoženec je s pritožbo uspel, zato ni dolžan plačati povprečnine (čl. 98/II ZKP).