Appeal court voids enforcement order partially because debtor cannot prove receipt of goods via receipt.

Kot pritožbi obravnavanemu ugovoru se u g o d i in se sklep o izvršbi sodišča prve stopnje v tč. 2 izreka r a z v e l j a v i .

O zahtevku in stroških bo odločano v pravdnem postopku pri Okrožnem sodišču v Celju.

[JEDRO]

Dolžnik za navajana dejstva ne more predložiti dokazov. Ker pa z njimi potrjuje vsebino zapisa na verodostojni listini zaradi katerega je uveljavljanje terjatve vprašljivo, ugovora ni mogoče obravnavati kot neobrazloženega oz. neutemeljenega.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v izreku pod tč. 1 dolžniku naložilo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa upniku poravna v predlogu navedeno terjatev, pod tč. 2 je dovolilo predlagano izvršbo ter stroške upnika odmerilo na 22.640,00 SIT (tč.

3), s pravnim poukom izpodbijanega sklepa (tč. 4) pa je dolžnika poučilo o vsebini določb čl. 53/I in II ter čl. 54/II Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Dolžnik je v brez prilog pravočasno vloženem ugovoru zoper navedeni sklep o izvršbi navajal, da je bil na podlagi dobropisa, ki je bil izdan s strani upnika, primoran kompenzirati blago, za katerega ga sedaj neupravičeno bremenijo. Dolžnik je blago prejel na podlagi dobropisa, katerega je prodajalec sprejel v roke za izdano blago in ne na podlagi dolžnikove naročilnice in izjave. Dolžnik upniku ničesar ne dolguje in prosi za poštenje upnika, ki naj predloži na kateri podlagi je vlagatelj ugovora prejel blago.

Kot pritožba obravnavani ugovor dolžnika je utemeljen.

Upnik, ki je z vloženim predlogom za izvršbo uveljavljal izterjavo 29.541,78 SIT s pp., se je v cit. vlogi skliceval le na dolžniku izstavljen račun št. 82280880 z dne 9. 10. 1995 in z Va 19. 10. 1995, ki glasi na znesek 14.592,00 SIT ter na obračun zakonitih zamudnih obresti za navedeni znesek za čas od 19. 10. 1995 do 15. 09. 1998, v znesku 14.949,78 SIT (prilogi A1 in A2).

V pravočasno vloženem ugovoru je dolžnik sklepu o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine, oporekal z navedbo, da je blago, za katero je bil izstavljen zgoraj navedeni račun, prejel na podlagi dobropisa, katerega je izročil prodajalcu. Navedeni trditvi tako zaradi zatrjevane izročitve dobropisa dolžnik ne more predložiti dokaza, sicer pa z njo potrjuje zapis na že cit. računu, kjer je med drugim navedeno: Plačilo: kompenzacija. Torej je uveljavljanje terjatve že na podlagi listine, ki jo je predložil upnik, vprašljivo.

Zato ugovora dolžnika ni bilo mogoče obravnavati kot neobrazloženega oz. neutemeljenega. Sodišče druge stopnje je zato kot pritožbi obravnavanemu ugovoru dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep o izvršbi sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, s katerim je dovoljena izvršba, postopek pa se bo po pravilih o postopku v gospodarskih sporih nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pri Okrožnem sodišču v Celju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (čl. 62/II in čl. 15 ZIZ v zvezi s čl. 380/3, čl. 381, čl. 369/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77-90 ter čl. 46/I in čl. 481 Zakona o pravdnem postopku - ZPP/99 v zvezi s čl. 2/1 Zakona o gospodarskih družbah ter čl. 134/I in čl. 101/II tč. 3 Zakona o sodiščih.

Sodišče druge stopnje je na podlagi določbe čl. 498/I Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) postopek nadaljevalo na podlagi dosedanjega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90), saj je bila izpodbijana odločba izdana pred uveljavitvijo novega zakona.