Appeal dismissed; tenant rights preserved under old law when new housing law enacted after purchase.

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje p o t r d i .

[JEDRO]

Mati predlagatelja je drugo stanovanje kupila v januarju 1992. Takšne situacije pa se po uveljavitvi Stanovanjskega zakona v novembru 1991 ne presojajo več po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih, ker novi Stanovanjski zakon ne vsebuje nobene določbe, po kateri bi podaljšal uporabo določbe 4. odstavka 19. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih tudi v čas veljave Stanovanjskega zakona.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo, da postane predlagatelj imetnik stanovanjske pravice oz. najemnik stanovanja št. 58, naslov, last nasprotne udeleženke.

Nasprotna udeleženka se je zoper takšen sklep pritožila iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče bi moralo upoštevati, da določba 2. odstavka 19. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) ne velja tudi v primeru, če je imetnik stanovanjske pravice kupil stanovanje in se vanj vselil,če je to stanovanje primerno zanj in za druge uporabnike stanovanja. Tako je mati predlagatelja kot imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju dne 14.1.1992 kupila stanovanje v naslov od ZPIZ-a. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati primernost kupljenega stanovanja tudi za predlagatelja.

Mati je postala imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju s pravnomočno sodno odločbo z dne 28.12.1987. Predlagatelj pa ne more pridobiti več pravic, kot jih je v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (SZ) imela mati. Predlagatelj je nasprotni udeleženki podal vlogo za določitev stanovanjske pravice po tem, ko je njegova mati kupila drugo stanovanje. Predlagatelj je tudi dolžan sprejeti pravno situacijo, kot velja za njegovega pravnega prednika, torej da je vloga matere za zamenjavo stanovanj še vedno v reševanju pri nasprotni udeleženki, zato mora spoštovati njene sklepe. Predlaga spremembo oz. razveljavitev sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Neizpodbijana dejstva, na katerih sloni odločitev sodišča prve stopnje, so: - predlagatelj v spornem stanovanju živi od leta 1978; - tam je živel skupaj s starši, vse do leta 1988, ko se je mati odselila na (naslov), čeprav ji je bila v decembru 1987 podeljena stanovanjska pravica. Po razsodbi, da se mora iz (naslov) 21 izseliti, je bilo s tem odlašano, dokler ni bil sprejet SZ, ki ji je omogočil odkup stanovanja; - v marcu 1988 je mati podala na TEŠ prošnjo za zamenjavo stanovanj, ki še danes ni rešena; - oče predlagatelja je l.1991 iz spornega stanovanja siloma izseljen, TEŠ mu dodeli novo stanovanje.

Ni več sporno, da je predlagatelj izpolnil pogoj za status uporabnika stanovanja po določbi 2.odstavka 19.člena ZSR, ker je živel še dlje kot nujni dve leti v spornem stanovanju skupaj z materjo kot imetnico stanovanjske pravice, preden se je ta odselila.

Določba 2.odstavka 19.člena ZSR se ne uporablja, če je imetnik stanovanjske pravice trajno nehal uporabljati stanovanje, ker mu je bilo s strani stanodajalca dodeljeno drugo primerno stanovanje zanj in druge uporabnike (4.odstavek 19.člena ZSR). Toda sodišče prve stopnje se sploh ni spuščalo v presojo, ali je bilo novo stanovanje matere primerno tudi za predlagatelja, ker je ugotovilo, da novo stanovanje ni bilo materi dodeljeno s strani stanodajalca, pač pa si ga je poiskala sama (pri lastni materi). Pritožba te ugotovitve ne izpodbija.

Pač pa pritožba uveljavlja zmotno uporabo določbe 4. odstavka 19. člena, ker sodišče ni upoštevalo,da se določba 2.odstavka 19. člena ne uporablja tudi v primeru, če je imetnik stanovanjske pravice kupil stanovanje in se vanj vselil, če je to stanovanje primerno zanj in za druge uporabnike (prav tako 4.odstavek 19.člena ZSR).

Mati predlagatelja je drugo stanovanje na (naslov) kupila v januarju 1992. Takšne situacije pa se po uveljavitvi SZ v novembru 1991 ne presojajo več po določbah ZSR, ker SZ ne vsebuje nobene določbe, po kateri bi podaljšal uporabo določbe 4. odstavka 19.člena ZSR tudi v čas veljave SZ. Zato ni potrebno presojati, ali je stanovanje, ki ga je predlagateljeva mati kupila, v času nakupa bilo primerno tudi za predlagatelja. Če na podlagi vloge predlagateljeve matere pri nasprotni udeleženki še vedno poteka postopek za zamenjavo spornega stanovanja, to v ničemer ne vpliva na pravni položaj predlagatelja.

Na takšno dejstvo (dogovarjanja med drugimi) namreč noben predpis ne veže kakšnih pravnih posledic za predlagatelja.

Ker je predlagatelj izpolnil pogoje iz določbe 2.odstavka 19.člena ZSR še v času veljave tega zakona, je v trenutku, ko je ostal edini stanovalec v spornem stanovanju, glede tega stanovanja oživela njegova stanovanjska pravica, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi določbe 3.točke 380.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) v zv. s členom 498 ZPP/99 in 37.členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP).