Appeal dismissed; disciplinary procedure barred by statute of limitations under Labor Law Article 67(3).

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če sodišče ugotovi, da je v disciplinskem postopku prišlo do zastaranja vodenja disciplinskega postopka, se mu ni treba spuščati v ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi s očitanimi kršitvami.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 29.12.1994 in sklep komisije za pritožbe z dne 28.4.1995 o disciplinskem ukrepu javnem opominu, ki je bil izrečen tožniku. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 19.620,00 tolarjev, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med drugim navaja, da sodišče naivno vejame tožniku, da naj bi zjutraj na mizi dobil kuverto, na kateri je pisalo, da naj se gradivo v kuverti razdeli med delavce in da praktično ni vedel, kakšno gradivo razdeljuje. Neresničnost tožnikovih navedb dokazuje izpoved B. O. Vsebina pisanja iniciativnega odbora ... pomeni dezinformacijo, ki škoduje ugledu družbe in vanjo vnaša nezaupanje. Šlo je za ilegalno akcijo nekih posameznikov, ki so z neresničnimi navedbami ščuvali zaposlene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP).

Prav ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi po nepotrebnem spuščalo v ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z očitanimi kršitvami, saj bi do iste odločitve, kot jo je sicer sprejelo, moralo priti že v primeru, če bi najprej preizkusilo, ali je bil disciplinski postopek izveden v okviru zastaralnega roka. V primeru zastaranja začetka ali vodenja disciplinskega postopka gre namreč za inštitut materialnega prava, na katerega mora sodišče paziti že po uradni dolžnosti. Ob takšnem preizkusu, na podlagi že izvedenih dokazov, evidentno izhaja, da je v konkretni zadevi prišlo do zastaranja vodenja disciplinskega postopka.

Tretji odstavek 67. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara po 6 mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovnih obveznosti in za storilca oz. po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. V konkretnem sporu se je za tožniku očitano kršitev z dne 29. in 30.6.1994 izvedelo najkasneje takrat, ko je bila podana zahteva za uvedbo disciplinskega postopka (verjetno pa tudi že preje), to je 24.8.1994, disciplinski postopek pa se je zaključil s sklepom komisije za pritožbe, ki je bil sprejet na seji te komisije dne 18.4.1995. Od 24.8.1994 do 18.4.1995 je očitno preteklo več kot 6 mesecev, torej je vodenje disciplinskega postopka zastaralo.

Zato pravilnost in utemeljenost dejanskih zaključkov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, oz. eventualna nepopolnost v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar v pritožbi uveljavlja tožene stranka, ne morejo biti odločilni. Ob pravilni uporabi materialnega prava glede zastaranja vodenja disciplinskega postopka je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.