Appeal dismissed; claim for monetary relief in termination disputes cannot be taxed separately from the main claim.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Če tožnik v individualnem delovnem sporu uveljavjla poleg ugotovitve nezakonitosti odločb delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, še zahtevek v opisni obliki za plačilo denarnih terjatev, je nepravilno ta del tožbenega zahtevka ločiti od zahtevka za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in za ta del zahtevka odmeriti sodno takso.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je na zahtevo tožeče stranke na podlagi 27. člena Zakona o sodnih taksah izdalo sklep, s katerim je tožeči stranki odmerilo sodno takso po tar.št. 1/1 takse tarife Zakona o sodnih taksah, glede na vrednost spora za vloženo tožbo z dne 9.7.1999. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da tožnica ni dolžna plačati takse, ker gre za spor zaradi prenehanja delovnega razmerja. Meni, da je delovno razmerje pravni institut, ki je sestavljen iz večih pravnih dejstev in upravičenj, med drugim, da se delovna doba vpiše v delovno knjižico, za čas trajanja delovnega razmerja pa mora delodajalec skladno z zakonom plačati vse potrebne prispevke za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, kar se izračuna od bruto plače. Vsa ta dejstva mora obsegati izrek sodbe, saj je v nasprotnem ves postopek brezpredmeten, ker sodba ne bi bila izvršljiva. Zaradi tega je tožnica mnenja, da je postavljen zahtevek edino smiselen, saj lahko edino na ta način uveljavlja del pravic, ki ji gredo iz delovnega razmerja, tudi z izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe.

Pritožba ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku sklepa, ki ga je izdalo na predlog stranke na podlagi 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur.l. RS št. 1-1/90 - 50/98), napačno določilo, da imajo stranke zoper sklep pravico do pritožbe in sicer v roku 8 dni na Višje delovno in socialno sodišče. Po določbi 2. odst.

27. člena ZST je namreč zoper odločbo, ki jo sodišče izda na zahtevo stranke o odmeri takse, dopustna posebna pritožba samo v primeru, ko se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. Kot izhaja iz podatkov v spisu, v obravnavanem individualnem delovnem sporu še ni bilo odločeno o glavni stvari, odločanje o glavni stvari pa tudi ni izključeno. Posebna pritožba glede na določbo 2. odst. 27. člena ZST pred izdajo sodbe o glavni stvari zaradi tega ni dovoljena.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče skladno z določbo 1. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št.

26/99) pritožbo tožnice zavrglo kot nedovoljeno, saj bo tožnica zoper izpodbijani sklep lahko vložila pritožbo potem, ko bo odločeno o glavni stvari.

V zvezi s spori o prenehanju delovnega razmerja pa je potrebno opozoriti, da v primeru, da tožnik v individualnem delovnem sporu uveljavlja poleg ugotovitve nezakonitosti odločb delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, še zahtevek v opisni obliki za plačilo denarnih terjatev, je nepravilno ta del tožbenega zahtevka ločiti od zahtevka za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in za ta del zahtevka odmeriti sodno takso. Glede na določbo 1. točke 1. odst. 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l.

RS št. 19/94), ki določa, kako sodišče odloča v primerih, ko delavec uveljavlja sodno varstvo zaradi nezakonitih odločitev delodajalca, je potrebno tudi denarni del zahtevka, ki se nanaša na vzpostavitev stanja, ki je bilo pred izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja, šteti kot spor o prenehanju delovnega razmerja. Zaradi tega tožnik v sporih o prenehanju delovnega razmerja ni zavezan za plačilo takse, kot to določa 3. odst. 12. člena ZST.