Contract dispute dismissed; plaintiff failed to prove delay was a material term causing breach.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against a first-instance judgment ordering the defendant to pay for a business directory advertisement. The defendant argued that the contract was breached because the directory was not issued by June 1993, claiming this date was a material term. The court rejected this, noting the order form clearly stated the directory would be issued in the second half of 1993 and that the defendant failed to provide evidence supporting the June deadline. Consequently, the court upheld the original ruling that the contract was fulfilled on time and no breach occurred.
Legislator headnote
AI generatedZOR 125. člen 1. odstavek; ZPP 365. člen 2. odstavek, 368. člen: A party must prove that a specific performance deadline was a material term of the contract; failure to do so means the contract remains valid and the party is entitled to payment for work performed.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Tožena stranka ni dokazala, da je prišlo do razveze pogodbe zaradi neizpolnitve v roku, ki naj bi bil bistvena sestavina pogodbe, zato je dolžna plačati s pogodbo dogovorjeno ceno.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki račun za objavo reklamnega oglasa v poslovnem imeniku Republike Slovenije v znesku 90.765,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izvršilne stroške.
Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi "nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava". Predlagala je, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Iz naročilnice, s katero je tožena stranka naročila pri tožeči stranki objavo reklamnega oglasa v poslovnem imeniku, jasno sledi, da je bilo dogovorjeno, da bo imenik izdan v drugi polovici 1993. leta, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Trditev tožene stranke v pritožbi, da iz njenih navedb izhaja, da je bil rok izdaje imenika junij 1993 bistvena sestavina pogodbe, ni upoštevna. Iz samih navedb ne more izhajati noben zaključek. Te navedbe bi morala tožena stranka podkrepiti z dokazi, česar pa ni storila. Tudi če bi sodišče prve stopnje ugodilo njenemu predlogu za zaslišanje njenega direktorja kot stranke in bi ta potrdil navedbo, da je bil junij 1993 dogovorjen kot fiksen rok za izpolnitev pogodbe, bi bilo temu zelo težko verjeti. Rok izdaje imenika je namreč na (tipski) naročilnici zelo jasno naveden in ob številnih oglasih, ki so bili naročeni s tako naročilnico, je neverjetno, da bi se tožeča stranka prav toženi zavezala izdati imenik v precej krajšem roku. Zato pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pogodbo izpolnila pravočasno, zaradi česar ni prišlo do njene razveze po določbi 1. odst. 125. člena ZOR in je tožeča stranka upravičena do plačila za opravljeno delo.
S pritožbo uveljavljana pritožbena razloga torej nista podana.
Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odst. 365. člena ZPP po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo prve stopnje še glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, a ni našlo nobene. Zato je po določbi 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.