Appeal dismissed: Labor court reviews only statutory conditions for suspension, not disciplinary outcome or acquittal.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court rejected the employee's appeal, upholding the first-instance judgment that dismissed the request to revoke the employer's suspension decision. The employee argued that a subsequent criminal acquittal should invalidate the suspension, claiming the labor court failed to consider post-suspension facts. The court ruled that labor courts lack authority to examine the actual guilt of the employee or the outcome of disciplinary proceedings when reviewing the legality of a suspension, focusing solely on whether statutory conditions were met at the time of the decision.
Legislator headnote
AI generated69. člen ZTPDR; 95. člen ZDR: In proceedings regarding the legality of an employer's decision to temporarily remove an employee, the court examines only whether the statutory conditions and circumstances were met at the time of the decision, without assessing the employee's actual guilt or the outcome of subsequent disciplinary or criminal proceedings.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
V sporu o zakonitosti odločb delodajalca o začasni odstranitvi delavca sodišče ne presoja, ali je delavec dejansko storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero je bil zoper njega uveden disciplinski postopek za to hujšo kršitev, temveč le to, ali so bili ob sprejemu sklepa o odstranitvi izpolnjeni za to predpisani pogoji in podane okoliščine v skladu z 69. čl. ZTPDR oz. 95. čl. ZDR. Zato sodišče pri presoji zakonitosti sklepa o odstranitvi sploh nima nobene podlage, da bi ob tem ugotavljalo, kako se je nadaljeval in končal disciplinski postopek zoper delavca, pa tudi kasneje izdana oprostilna sodba ne vpliva na zakonitost suspenza v konkretni zadevi.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 2.6.1993 o njegovem suspenzu, zahtevek, da ga tožena stranka pozove nazaj na dela in naloge, ki jih je opravljal do 2.6.1993 in zahtevek za plačilo pripadajoče plače za vsak mesec suspenza z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.6.1993 do 7.9.1993. Sodišče je odločilo tudi, da je tožnik dolžan povrniti toženim strankam stroške postopka v znesku 19.125,00 tolarjev, v 8 dneh.
Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati tudi okoliščine, ki so nastale po suspenzu, te okoliščine pa popolnoma spreminjajo razloge o tem, ali so bili sploh podani zakoniti pogoji za izdajo sklepa o suspenzu. Tožnik je v ta namen že predložil oprostilno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, iz katere izhaja, da ni bil kazensko odgovoren za dejanja, ki se mu očitajo. To okoliščino bi sodišče moralo upoštevati tudi pri odločanju o tožbenem zahtevku, ki ga je postavil v tej zadevi.
Pritožba ni utemeljena.
V sporu o zakonitosti odločb delodajalca o začasni odstranitvi delavca sodišče ne presoja o tem, ali je delavec, ki je bil odstranjen, tudi dejansko storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero je bil zoper njega uveden disciplinski postopek, niti ne presoja o odgovornosti delavca za to hujšo kršitev, temveč zgolj to, ali so bili ob sprejemu sklepa o odstranitvi izpolnjeni za to predpisani pogoji in podane okoliščine v skladu z 69. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) oz. 95. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Zato sodišče pri presoji zakonitosti sklepa o odstranitvi sploh nima nobene podlage za to, da bi ob tem še ugotavljalo, kako se je nadaljeval in končal disciplinski postopek zoper delavca, zaradi iste hujše kršitve delovnih obveznosti, ki je bila podlaga tudi za delavčevo odstranitev, še manj pa, da bi upoštevalo kasneje izdano oprostilno sodbo v kazenski zadevi. Dodatno je v konkretni zadevi takšno tožnikovo razlogovanje popolnoma neutemeljeno tudi iz razloga, ker očitno v disciplinskem postopku ni bil spoznan za odgovornega le za kršitev z dejanskim opisom ravnanja, ki je bilo tudi predmet obtožbe, kot je razvidna iz kazenske zadeve Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. K 679/95, temveč še za druge hujše kršitve, o katerih v kazenski obtožbi sploh ni govora.
Glede na navedeno in v skladu s 368. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Pri tem dodaja, da bi sicer tudi v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku pod tč. 1 (zahtevku za razveljavitev sklepa z dne 2.6.1993) sodišče moralo zavrniti tožnikov zahtevek pod tč. 2 (da ga tožena stranka pozove na dela in naloge, ki jih je opravljal do 2.6.1993), saj je tak zahtevek že sam po sebi (v konkretnem sporu pa postavljen celo več let po tem, ko je tožniku tudi prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki) in v povezavi z zahtevkom za razveljavitev sklepa o odstranitvi, ki mu sledi tudi dokončen sklep o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja, nesklepčen.