Appeal dismissed: Employee barred from wage difference claim after signing new contract for lower-rated role without prior objection.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Denarni zahtevek tožnice po izplačilu plače je posledica njene prerazporeditve na drugo delovno mesto, ki je nižje ovrednoteno. Ker delavka sklepa o prerazporeditvi ni pravočasno izpodbijala v postopku varstva pravic pri delodajalcu, podpisala pa je tudi pogodbo o zaposlitvi za novo nižje ovrednoteno delovno mesto, je bilo izplačilo plače le realizacija pogodbe, zato delavka ni upravičena do razlike v plači.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice na izplačilo razlike v bruto izhodiščni plači, ki predstavlja razliko med 7.030 točkami in 6.500 točkami z zakonitimi zamudnimi obrestmi, po predloženih obračunih pa znaša razlika 389.843,20 SIT, obresti pa 545.317,04 SIT, vse na 30.11.1996, od tega dne dalje pa še zakonite zamudne obresti do plačila ter povrniti stroške postopka. Odločilo je tudi, da tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

V pritožbenem roku je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri je napovedala, da bo podrobnejšo utemeljitev podala naknadno, kar pa ni storila. Sicer pa tožnica meni, da je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi napačno uporabilo materialno pravo, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov po 2. odst. 365. člena ZPP in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravno pravilna. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da bi tožnica po 4. odst. 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) lahko zahtevala presojo zakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi in njene skladnosti z zakonom, ker je bila s pogodbo o zaposlitvi, ki ji je bila ponudena v podpis po citirani določbi zakona dne 24.6.1991, razporejena na drugo delovno mesto - knjigovodja - samostojni, ki je bilo ovrednoteno s 6.500 točkami. Vendar presoje predloga pogodbe o zaposlitvi ni zahtevala. Tožnica je šele s tožbo vloženo na sodišče dne 5.9.1996 zahtevala razliko v bruto izhodiščni plači med 7.030 točk in 6.500 točkami, kar je prejemala na podlagi podpisane pogodbe o zaposlitvi.

Svoj zahtevek utemeljuje s tem, da je ravnanje tožene stranke nezakonito, saj ji ni izdala pisnega sklepa o razporeditvi, niti sklepa o znižanju plače. Vendar pa so navedene trditve tožnice pravno neutemeljene. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek ni utemeljen. Dejstvo je, da je tožena stranka v oktobru 1991 tožnici izplačala plačo za delo knjigovodja - samostojni na podlagi podpisane pogodbe o zaposlitvi. V kolikor je tožnica menila, da je z ravnanjem tožene stranke prikrajšana pri plači oz., ker se ni strinjala z razporeditvijo na delovno mesto knjigovodja - samostojni, ki je ovrednoteno s 6.500 točkami, bi morala zahtevati varstvo pravic pri pristojnem organu delodajalca. Po 5. odst. 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št.

60/89 in 42/90) ima delavec pravico v 15 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje njegovih pravic. Tožničin denarni zahtevek po izplačilu razlike v plači je v bistvu posledica njene razporeditve na drugo delovno mesto in vrednotenja tega delovnega mesta, kar pa tožnica ni pravočasno izpodbijala v postopku varstva pravic pri delodajalcu. Tožnica je podpisala pogodbo o zaposlitvi po 135. členu ZDR, zato je tožena stranka z izplačilom plače v mesecu oktobru 1991 le realizirala pogodbo, zaradi česar je tožničin zahtevek po izplačilu razlike plače neutemeljen.

Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno zaključuje, da v spornem primeru ni kršeno načelo enakopravnosti delavcev v delovnem razmerju, zato ker je tožena stranka obračunavala in izplačevala sodelavkama še naprej plačo na podlagi osnove 7.030 točk, tožnici pa po 6.500 točk, saj sta delavki po reorganizaciji opravljali enake računovodske delovne naloge kot prej, ko sta bili računovodji v TOZD. Tožnica pa v spornem obdobju ni opravljala računovodskih del, temveč je do konca zaposlitve delala v likvidaturi, torej na manj zahtevnih in nižje ovrednotenih delih in je za opravljeno delo prejemala plačo skladno z razporeditvijo in vrednotenjem delovnega mesta, kot je opredeljen v pogodbi o zaposlitvi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.