Appeal allowed: Labor court must consider employee's set-off claim ex lege upon bankruptcy filing even if not reported.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court overturned the first-instance judgment, ruling that the employer must pay the employee's outstanding debt despite the employee failing to report the claim in the bankruptcy proceedings. The employee argued that the debt was automatically offset by his severance pay due to redundancy, a right established by law regardless of bankruptcy reporting. The court held that bankruptcy law mandates such automatic set-off ex lege, meaning the first-instance court erred by requiring formal reporting and thus remanded the case for a new trial.
Legislator headnote
AI generatedZakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL); Zakon o delovnih razmerjih (ZDR): Upon the initiation of bankruptcy proceedings, claims against the debtor are automatically offset by counterclaims arising from the employment relationship ex lege, without the need for the debtor to report the counterclaim in the bankruptcy process.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
[JEDRO]
Delovno sodišče mora upoštevati ugovor pobotanja, ki ga uveljavlja delavec, čeprav terjatve - odpravnine ni prijavil v stečajnem postopku. Tako pobotanje je v skladu z nastalimi pravnimi posledicami uvedbe stečajnega postopka nastopilo ex lege in delavcu te (nasprotne) terjatve sploh ni bilo potrebno prijaviti v stečajnem postopku.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.113,30 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Nove kreditne banke Maribor z dne 24.10.1991 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tako obračunane glavnice od 24.10.1991 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v višini 14.061,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec ne osporava ugotovitve sodišča, da mu je na račun prevoznih deviznih potnih stroškov ostalo 1.113,30 DEM, vendar pa tega zneska ne dolguje, ker je po mnenju toženca prišlo do pobotanja terjatve z izplačilom odpravnine, ki bi jo moral prejeti v mesecu novembru 1991, ker mu je pri tožeči stranki prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu. Terjatev je nastala že pred začetkom stečajnega postopka, zato sta po mnenju toženca terjatvi pobotani. Poleg tega pa tožena stranka uveljavlja tudi zastaranje zahtevka tožeče stranke.
Pritožba je utemeljena.
Ni utemeljen ugovor toženca o zastaranju tožnikove terjatve, saj za terjatve iz delovnih razmerjih velja splošni 5 letni zastaralni rok po 371. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št.
29/78, 39/85 in 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije). Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede pobotanja nastalih terjatev pred začetkom stečajnega postopka. Dejstvo je, da toženec ne oporeka dolgovanega zneska, je pa tekom sodnega postopka navajal, da je dolgovani znesek, ki ga je dolgoval svojemu delodajalcu, pobotan z odpravnino, ki mu pripada po 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Po citirani določbi zakona pripada delavcu, ki mu preneha delovno razmerje zaradi trajnega presežka, odpravnina. Ker je tožencu prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki iz zakonitega razloga (12. točka 1. odst. 100. člena ZDR), je tudi upravičen do odpravnine.
Sodišče prve stopnje navedeni ugovor toženca sicer ni upoštevalo, ker je zaključilo, da bi toženec ravnal pravilno, če bi svojo terjatev priglasil v stečajnem postopku in bi v stečajnem postopku lahko tudi uveljavljal pobot terjatev. Ker pa toženec svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, sodišče njegovega ugovora glede pobotanja njegovega dolga z odpravnino ni upoštevalo.
Navedeno pravno razlogovanje sodišča prve stopnje ni pravilno. Po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS št. 63/93 in 39/97) je materialno pravna posledica začetka stečajnega postopka tudi pobot terjatev. Pri materialno pravnih posledicah gre za tiste pravne posledice, ki vplivajo na obstoj ali vsebino pravnih razmerij med dolžnikom in upnikom. Po 117. členu citiranega zakona je dovoljen v stečajnem postopku pobot terjatve upnika z nasprotno terjatvijo dolžnika. V 2. in 3. odst. citiranega člena zakon določa tudi posebne pogoje pobota terjatev, ki se od splošnih obligacijskih pravil o pobotu razlikujejo. Odstopanje od splošnega civilnega pobotanja je zlasti v tem, da pobot učinkuje po sili zakona in da posebna pobotna izjava ni potrebna (drugače kot po 1. odst. 337. člena ZOR). Pobotajo pa se tudi terjatve, ki niso enake (denarne in nedenarne) in terjatve, ki na dan začetka postopka še niso dospele (drugače kot po 336. členu ZOR).
Glede na navedeno ureditev pobota terjatev v stečajnem postopku je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo upoštevati toženčev ugovor, da je potrebno upoštevati tudi njegovo terjatev do tožene stranke, nastalo pred začetkom stečajnega postopka. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 166. člena ZPP.