Pension claim for WWII German service and prison time dismissed due to lack of legal basis and unrevoked sentence status.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

1. Tožnik ni upravičen do priznanja pokojninske dobe za čas od 1941 do 1942, ko je bil v nemški vojski, saj tega veljavna zakonodaja ne predvideva, niti ni za to pravne podlage v navedenem prej veljavnem predpisu na območju RS. 2. Tožnik lahko uveljavlja priznanje pokojninske dobe za čas, ko je bil v zaporu, šele ko pridobi status neopravičeno obsojene osebe, oz. takrat, ko je obsodba razveljavljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu v pokojninsko dobo prizna obdobje prebito v nemški vojski od leta 1941 do leta 1942 ter da se mu v pokojninsko dobo prizna čas prebit v zaporu zaradi političnih razlogov od leta 1942 do leta 1943. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo prepreka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Že toženec je v dokončni odločbi z dne 3.7.1995 pravilno pojansnil, da so obdobja zavarovalne in posebne dobe, ki se štejejo v pokojninsko dobo za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v zakonu (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98) izrecno navedena, med njimi pa ni navedena udeležba v nemški vojski v 2. svetovni vojni. Za priznanje obdobja te udeležbe ni bilo pravne podlage tudi v nobenem prej veljavnem predpisu na območju Republike Slovenije. Zato za ta tožnikov zahtevek ni pravne podlage, kar je pravilno zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi tožniku, enako, kot mu je pojasnil že toženec v izpodbijani odločbi, pojasnjuje še, da se glede na 1. odst. 163. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 61/64 - 60/71) v pokojninsko dobo med drugim tistim, ki so služili v nemški vojski, niso štela obdobja zaposlitve od 6.4.1941 do 15.5.1945. To pomeni čas zaposlitve v navedenem obdobju, izpolnjen pred ali po služenju v nemški vojski. Samo na obdobja teh zaposlitev se nanaša 1. člen Ustavnega zakona, po katerem se v Republiki Sloveniji ni več uporabljala določba 263. člena Kazenskega zakona SFRJ in s tem posredno tudi ne določba 163. člena TZPZ. Konkretno to pomeni, da glede na že navedeni ustavni zakon lahko uveljavijo navedena obdobja zaposlitev tudi tisti zavarovanci, ki so v 2. svetovni vojni služili v nemški vojski, ni pa pravne podlage za priznanje samega časa služenja v nemški vojski v pokojninsko dobo. Vsemu navedenemu tožnik tudi v pritožbi ne oporeka. Enako tudi ne temu, da po sporočilu Ministrstva za pravosodje RS z dne 21.7.1994 (v toženčevem spisu, št. 385.179, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje) še nima statusa neopravičeno obsojene osebe, saj kot navaja ministrstvo, sodba, s katero je bil obsojen na 10 let zapora, še ni bila razveljavljena in zato ni upravičen do priznanja časa, ki ga je prebil v zaporu v Lepoglavi v pokojninsko dobo, upoštevaje določbe 541. in 549. člena Zakona o kazenskem postopku, veljavnega v letu 1994. Zato je prvostopenjsko sodišče tudi ta njegov zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na vse obrazloženo socialni razlogi, ki jih tožnik v pritožbi povdarja in navajanja, kako je potekalo služenje v nemški vojski ter zaporna kazen v Lepoglavi ter nadaljnje služenje v hrvaški vojski in v 12. udarni krajiški brigadi v Drvarju, prav tako pa tudi ne invalidnost I. kategorije invalidnosti, ne morejo biti upoštevni.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.