Appeal allowed: Severance pay due to final overstaffing decision survives expiration of personal work permit.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka T. d. R., N. d.o.o. R. je dolžna izplačati tožniku S. C., N.n. 15, L. odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja v bruto znesku 205.232,00 SIT oz. v neto znesku 133.976,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.9.1993 dalje do plačila, v 8 dneh."

[JEDRO]

Čeprav je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi izteka osebnega delovnega dovoljenja, je upravičen do plačila odpravnine po predhodni dokončni odločbi, s katero je bil določen za trajno presežnega delavca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja v skladu z določilom 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) v bruto znesku 205.232,00 SIT oz. v neto znesku 133.976,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prenehanja delovnega razmerja, to je od 2.9.1993 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Ugotovilo je, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi poteka osebnega dovoljenja in ne iz razloga trajno presežnega delavca, kar je zmotno odločila tožena stranka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po določilu 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je bil z odločbo tožene stranke z dne 16.4.1993 opredeljen za trajno presežnega delavca, ki je postala dokončna. V odločbi je določeno, da mu pripada odpravnina v skladu z zakonom. Veljavnost osebnega delovnega dovoljenja se je resnično iztekla v času 6-mesečnega odpovednega roka in bi tožena stranka lahko odpravila sprejeto odločbo, če bi dejansko imela namen, da sanira odločitev o njegovem prenehanju delovnega razmerja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 2.9.1993, ko mu je poteklo veljavno osebno delovno dovoljenje, kot izhaja iz sklepa tožene stranke z dne 31.8.1993. Vendar pa s tem sklepom, ki je ugotovitvenega značaja in ga je tožena stranka izdala v času odpovednega roka, ni bila razveljavljena ali odpravljena odločba tožene stranke z dne 16.4.1993, na podlagi katere je bil tožnik opredeljen za trajno presežnega delavca. S to odločbo mu je bila določena tudi pravica do odpravnine v skladu z zakonom. Ker odločba z dne 16.4.1993 ni bila odpravljena tudi na drugi pravni podlagi in je postala dokončna, je tožnik tako upravičen do višine odpravnine, ki mu pripada kot trajno presežnemu delavcu, saj gre za pridobljeno pravico po že navedeni dokončni odločbi tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožnik ni upravičen do plačila odpravnine. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP spremenilo sodbo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v skladu z določilom 36.f čl. ZDR v višini, ki jo je zahteval, saj njen izračun izhaja iz ugotovljenega zneska povprečne plače. Poleg tega je tožnik upravičen tudi do zakonitih zamudnih obresti od dne 2.9.1993, ko mu je prenehalo delovno razmerje, saj je tožena stranka od navedenega datuma dalje v zamudi s plačilom odpravnine.