Appeal dismissed: 30-day notice period applies even when employer ceases business activity.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appeal court rejected the employer's appeal and upheld the first-instance judgment ordering the employer to pay outstanding wages and vacation pay. The employer argued that the cessation of business activity and a alleged oral agreement negated the statutory 30-day notice period and extinguished obligations. The court ruled that the statutory notice period remains mandatory regardless of business closure and that the employer failed to prove payment of the disputed amounts.
Legislator headnote
AI generated1. alineja 125. člena ZDR; 124. člen ZDR: Even upon termination of the employment relationship due to the cessation of the employer's business activity, the employee is entitled to a minimum 30-day notice period; the employer's obligation to pay wages and benefits for the duration of the employment relationship does not expire with the cessation of business.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Tudi ob odpovedi delovnega razmerja zaradi prenehanja dejavnosti zasebnega delodajalca v smislu 1. alinee 125. člena ZDR, gre delavcu najmanj 30 dnevni odpovedni rok (124. čl. ZDR). Čeprav je tožnica pristala na ustno obvestilo o prenehanju delovnega razmerja, ji z odjavo dejavnosti pravice do delodajalca iz časa njenega delovnega razmerja niso ugasnile.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožničinemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožnici prizna pravice iz delovnega razmerja za čas od 30.9.1997 do 31.10.1997 ter ji iz naslova plače za čas od avgusta do oktobra 1997 in iz naslova izplačila regresa za letni dopust za leto 1996 in leto 1997 izplača skupno 414.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji povrne 72.675,00 SIT stroškov postopka. Pri tem je ugotavljalo, da je toženec s 30.9.1997 tožnici nezakonito zaključil delovno knjižico le na podlagi sočasnega ustnega obvestila, da ji delovno razmerje preneha. Hkrati toženec ni izkazal, da bi tožnici plačal plačo za zadnji tri mesece in regres za letni dopust za zadnji dve leti.
Zoper gornjo sodbo se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu, formalno iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pri tem se ponovno sklicuje na domnevni ustni sporazum s tožnico o prenehanju delovnega razmerja s 30.9.1997 zaradi odjave dejavnosti toženca, ki se mu je zdravstveno stanje takrat poslabšalo. Toženec naj bi tožnici tudi že izplačal večji del spornih zneskov, vendar potrdil o tem pooblaščenec ni predložil, sklicujoč se na to, da zaradi toženčeve bolezni z njim ni mogel stopiti v stik.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z vsebino in razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je prvostopno sodišče izdalo na podlagi dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava, pri tem pa v postopku na prvi stopnji tudi ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev postopka, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, drugih bistvenih kršitev pa pritožba ni konkretizirala.
Tudi ob odpovedi delovnega razmerja zaradi prenehanja dejavnosti zasebnega delodajalca v smislu 1. alinee 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) gre delavcu najmanj 30-dnevni odpovedni rok (124. člen ZDR). Tudi če je tožnica smiselno pristala na ustno obvestilo o prenehanju delovnega razmerja, je bil njen zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja še do 31.10.1997 utemeljen. Z odjavo dejavnosti toženčeve obveznosti do tožnice iz časa njenega delovnega razmerja niso ugasnile.
V primeru spora mora delodajalec izkazati, da so bila posamezna že zapadla izplačila, ki delavcu gredo na podlagi zakona ali kolektivne pogodbe, dejansko izplačana. O teh izplačilih mora obstojati pri delodajalcu dokumentacija (64. člen KP med delavci in zasebnimi delodajalci). Ker toženec tudi v pritožbi ni izkazal, da je tožnici izplačal zahtevane zneske regresa za letni dopust in zneske plače, do katerih je bila tožnica upravičena po določbah SKPG in KP med delavci in zasebnimi delodajalci, je prvostopno sodišče zahtevane zneske, ki po višini niti niso bili posebej osporavani, utemeljeno dosodilo.
Ker pritožbeni razlogi niso bili podani, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Samo dejstvo, da naj bi bil toženec bolan, na izid pritožbenega postopka ni moglo vplivati.