Appeal dismissed; holding's management lacked authority to approve redundancy program without explicit board delegation.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Družbe z omejeno odgovornostjo v sestavi holdinga niso pooblastile poslovodni organ holdinga za sprejem programa reševanja trajno presežnih delavcev, zato na njegovi podlagi izdani sklepi o prenehanja delovnega razmerja delavcem posameznih družb niso zakoniti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 24.5.1991 ter 27.6.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Ugotovilo je, da na podlagi navedenih sklepov tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi do 31.7.1994. Tožena stranka mora tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 30.1.1991 do 31.7.1994, v 8 dneh pod izvršbo. Odločitev v preostalem delu tožbenega zahtevka in o stroških postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo. Sodišče je sodbo utemeljilo s tem, da je kriterije in program razreševanja presežnih delavcev sprejelo vodstvo Holdinga in ne organ upravljanja tožene stranke, zaradi česar so nezakoniti sklepi o prenehanju delovnega razmerja tožniku.

Zoper navedeno delno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis). V pritožbi poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določbe Pogodbe o medsebojnih podjetij Koncerna in sicer določbe 4. čl. 4. tč., 33. in 46. čl. ter vsebino programa razreševanja trajno presežnih delavcev ter ostalih aktov kot sestavnih delov tega programa. Ko se je pri Holdingu in s tem pri toženki in ostalih novo nastalih družbah pričelo ugotavljanje presežnih delavcev, je bil v teku postopek prisilne poravnave, ki je bila uvedena pod pogoji, ki jih je določila Vlada RS. Zaradi navedenega se je lahko navedeni postopek izvedel le na nivoju Holdinga saj so bila finančna sredstva dodeljena tudi temu in ne ostalim družbam. Pri sprejemu programa so sodelovale vse družbe v Koncernu in je bil program ob sodelovanju vseh družb in soglasju sindikatov sprejet na nivoju Holdinga. Program so torej sestavile družbe in tudi tožena stranka, sprejet pa je bil nato na nivoju Holdinga. Vse navedeno pa je tudi v skladu z pogodbo o medsebojnih razmrejih družb z dne 28.12.1998. Njene določbe res niso izrecno prenesle nalogo sprejema spornega programa od direktorjev posameznih družb in podjetij na direktorja Holdinga, vendar pa iz njihovega smisla to izhaja. Generalni direktor Holdinga je imel nalogo odločiti o eventualnih nesoglasij posameznih podjetij, če je šlo za spor o prevzemanju in zaposlovanju odvečnih delavcev. Iz sklepov DS podjetja z dne 17.10.1990 izhaja, da je bil za eno leto imenovan v.d. direktor podjetja in še 4 člani začasnega vodstva, na katere je DS prenesel poleg ostalih nalog v celoti tudi vodenje podjetja na kadrovsko splošnem področju. Program je bil sprejet 24.5.1991, torej v času, ko je navedeno vodstvo imelo pooblastilo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, poleg tega pa po uradni dolžnosti tudi glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, na pritožbene navedbe pa še dodaja: V spornem obdobju je veljal Zakon o podjetjih (Ur.l. SFRJ št. 77/88, 40/89 in 46/90), ki je v določbah 145. a in 145. b člena v statusno povezanih podjetjih dopuščal možnost prenosa dejavnosti skupnega pomena na holding podjetje. Glede na te določbe pritožbeno sodišče načelno dopušča tudi možnost prenosa pristojnosti za sprejem programa razreševanja trajno presežnih delavcev iz 35. člena ZDR (Ur.l. RS št.

14/90, 5/91 in 71/93) na holding podjetje, vendar je pritrditi zaključkom izpodbijane sodbe, da toženka v pogodbi o medsebojnih razmerjih podjetij koncerna Holding d.d. z dne 28.12.1990, oz.

15.4.1991 izrecnega prenosa pristojnosti za sprejem tega programa na organe Holdinga ni imela urejenega, čeprav pogodba v 10. členu sicer predvideva sodelovanje pri reševanju trajnih presežkov na nivoju holdinga in odločujočo besedo poslovodnega organa holdinga v medsebojni koordinaciji v zvezi s tem. Tudi kasneje sprejeti statut Holdinga (sprejet 28.5.1992) ni predvideval prenosa teh pristojnosti na organe holdinga.

Notranja ureditev pri toženi stranki oz. v Holdingu ni izrecno predvidevala prenosa pristojnosti za sprejem programa razreševanja trajno presežnih delavcev na organe Holdinga, zato program reševanja trajnih presežkov z dne 15.5.1991, kolikor naj bi veljal za toženo stranko, ni bil veljavno sprejet, saj ga ni sprejel pristojni organ tožene stranke, predsednik Koncerna Holding, kot njegov poslovodni organ, pa za sprejem takšnega programa tožene stranke ni bil pristojen. Na takšen formalni zaključek tudi dejstvo, da so se pri toženi stranki oz. v okviru Holdinga organizirani sindikati strinjali s sprejemom programa na nivoju holdinga in da naj bi tak enotni program omogočal racionalnejši postopek reševanja presežka delavcev ter ohranjanje zaposlitev večjega števila delavcev, ne more vplivati.

Program razreševanja trajnih presežkov pri toženi stranki torej ni bil sprejet na zakonit način, zato tudi sklepi izdani na podlagi tega programa niso zakoniti. Zakonito sprejeti program razreševanja trajnih presežkov je namreč podlaga za izdajo posameznih sklepov o uvrstitvi delavcev med trajno presežne delavce. Sodišče prve stopnje zaradi navedenega zakonito razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 24.5.1991 in 27.6.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožniku in je v posledici tega tudi utemeljeno delno ugodilo zahtevku tožnika glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja do 31.7.1994 z vsemi pravicami in obveznostmi ter glede vpisa delovnega razmerja za čas od 30.1.1991 do 31.7.1994 v delovno knjižico. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje.