Claim dismissed for untimely assertion of employment rights after five years of inaction by the employee.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopne.

Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker tožnik ni pravočasno tj. v zakonskem roku niti v razumnem roku uveljavljal priznanje obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem je delal "na črno", ampak je to storil šele po 5 letih po prenehanju dela pri samostojnem podjetniku, ni pogojev za sodno varstvo in se tožba zavrže.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke B. C.iz P., zoper toženo stranko S. H., s.p., P., zaradi priznanja delovne dobe (1. točka izreka sklepa). Obenem je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 27.193,50 SIT, v osmih dneh pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožnika. V pritožbi navaja, da je bil na pravdo napoten s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sklep nima razlogov, oz. ima nejasne razloge.

Sodišče je zmotno ugotovilo, da se je tožnik zavedal, da je delal "na črno". Tožnik je sicer res vedel, da ni prijavljen v delovno razmerje, pričakoval pa je, da ga bo toženec prijavil za nazaj in da bo imel priznane vse pravice iz delovnega razmerja. Šele neposredno pred vložitvijo tožbe je ugotovil, da sporno obdobje zaposlitve ni urejeno.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna pravilna odločitev. Sklep o zavrženju tožbe temelji na pravilni uporabi materialnega prava in določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90).

Pritožbenih navedb, da je tožnik šele kratek čas pred vložitvijo tožbe izvedel, da mu delodajalec ni za nazaj uredil prijave v delovno razmerje in da je ves čas (od leta 1993 dalje) pričakoval, da bo delodajalec uredil vse potrebno za priznanje delovne dobe za obdobje, ko je bil pri njem zaposlen "na črno", ni mogoče upoštevati.

Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno stališče, da bi moral tožnik pravočasno, vsekakor pa v razumnem roku in ne šele po skoraj petih letih od prenehanja dela pri tožencu, uveljaviti svoje pravice pri delodajalcu v skladu z 2. odstavkom 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Ker tega ni storil, in ni pravočasno uveljavljal varstva pravic pri delodajalcu, niso podane procesne predpostavke za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku. Delavec namreč ne more zahtevati varstva pravic pri prvostopnem sodišču, če se za to varstvo ni pravočasno, tj. v zakonskih rokih, obrnil na delodajalca, razen ko gre za pravico do denarne terjatve (čl. 83/2 ZPTDR). Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Pri tem dejstvo, da naj bi bil tožnik napoten na pravdo s strani Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, kot poudarja v svoji pritožbi, ni bistvenega pomena in na odločitev ne more vplivati.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določbo postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti. Ker je bilo tudi materialno pravo (določbe ZTPDR glede uveljavljanja varstva pravic delavcev) pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).