Appeal dismissed; false confession requires final criminal conviction to reopen labor dispute proceedings.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance court's refusal to reopen the labor dispute. The appellant argued that a false confession by the employer and the subsequent closure of his business constituted grounds for reopening the case under specific articles of the Civil Procedure Act. The court ruled that a false confession only justifies reopening if the appellant can prove the crime with a final criminal judgment, which was absent here, and that the business closure did not create new facts for reopening purposes.
Legislator headnote
AI generated4. točka 421. člena ZPP iz leta 1977; 5. točka 394. člena ZPP iz leta 1999: A false confession by a party in a prior labor dispute may serve as a ground for reopening proceedings only if the applicant proves the criminal act with a final criminal court judgment.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožnik nosi sam svoje stroške postopka.
[JEDRO]
Kriva izpovedba priče je lahko razlog za obnovo postopka le, če predlagatelj obnove dokaže kaznivo dejanje krive izpovedbe s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo obnove postopka ter odločilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.
Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep tako spremeni, da dovoli obnovo postopka oz. podrejeno, da prvostopni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Pritožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni podan obnovitveni razlog po 4. točki 421. člena ZPP iz leta 1977 oziroma 5. točki 394. člena ZPP iz leta 1999, prav tako pa pritožnik navaja, da gre v njegovem primeru tudi za obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena veljavnega ZPP. Toženec je prenehal z obrtno dejavnostjo, zato je pravnomočna sodba z dne 10.12.1996 od 1.1.1995 neizvršljiva. V kolikor bi sodišče imelo tozadevne dokaze pri rešitvi delovnega spora in v času izdaje sodbe, bi bila za toženca izdana ugodnejša odločba. Sicer pa toženec od 1.1.1995 ex lege ni mogel biti pravdna stranka, saj ni imel več lastnosti delodajalca, kar je povezano z obrtno dejavnostjo.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sklep zakonit. Tožena stranka je dne 25.9.1998 pri naslovnem sodišču vložila predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka, v katerem je sodišče prve stopnje s sodbo opr.št. Pd 2552/94 z dne 10.12.1996 zahtevku tožnika ugodilo. Uveljavlja obnovitveni razlog po 4. točki 421. člena ZPP/77. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da dejstva, ki jih tožena stranka navaja kot razlog za obnovo postopka, to je kriva izpovedba tožnika v kazenskem postopku zoper toženo stranko zaradi kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo, ne predstavlja podlage za obnovo postopka po 5. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99). Po citirani določbi zakona se lahko pravnomočna sodna odločba obnovi, če se opira sodna odločba na krivo izpovedbo priče, vendar pa mora predlagatelj obnove dokazati kaznivo dejanje krive izpovedbe s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Pravnomočna sodna odločba Okrajnega sodišča v A., opr.št. II K 240/97, iz katere izhaja, da se obtožba zoper toženo stranko zavrne iz razlogov, ki so v njej navedeni, tudi po zaključku pritožbenega sodišča ne more dokazovati krive izpovedbe tožnika. Zato ni podan uveljavljeni obvnovitveni razlog.
Tudi ukinitev obrtne dejavnosti ne predstavlja razloga za obnovo postopka. Predlagatelj sicer uveljavlja smiselno obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP/99 in kot novo dejstvo navaja izbris oziroma ukinitev obrtne dejavnosti, vendar pa pritožbeno sodišče zaključuje, da navedena dejstva niso nova dejstva v smislu citirane določbe zakona, zaradi katere bi se lahko pravnomočno končan postopek obnovil. Nova dejstva in novi dokazi se lahko samo tedaj uporabljajo za obnovo, če so ta dejstva obstajala oziroma, če so ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. S pravnomočno sodno odločbo opr.št. Pd 2552/94 z dne 10.12.1996 je sodišče prve stopnje tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ugodilo, vendar tudi, če bi tožena stranka zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo, kar pa ni storila in bi v njej ugovarjala prenehanje dejavnosti kot razlog za neizvršljivost sodbe, bi bile take pritožbene navedbe pravno neupoštevne. Dejstvo je, da odjava obratovalnice nima hkrati za posledico tudi prenehanje delovnega razmerja delavca, če delovno razmerje ni odpovedano. Zato bi moral toženec, v kolikor je ugotovil, da so nastali pogoji za odpoved delovnega razmerja po 1. alinei 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) kot zasebni delodajalec pisno odpovedati delavcu delovno razmerje, če se je začel postopek za prenehanje dejavnosti zasebnega delodajalca, tako da bi delavcu pri zasebnem delodajalcu prenehalo delovno razmerje na drugi pravni podlagi. Za reparacijske zahtevke delavca, pa samostojni podjetnik ne glede na odjavo obratovalnice odgovarja z vsem svojim osebnim premoženjem. Zato v konkretnem primeru tudi ni mogoče govoriti o novih dejstvih in dokazih, zaradi česar bi se lahko dopustila obnova pravnomočno končanega sodnega postopka.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.