Supreme Court dismisses appeal on tort damages, ruling expert medical opinions and comparative case law properly guide non-pecuniary loss assessment.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 3.660.244 SIT (sedaj 15.273,93 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške pravdnega postopka.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo le glede stroškov postopka, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka vložila revizijo proti tistemu delu drugostopenjske sodbe, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za nadaljnjih 1.800.000 SIT (sedaj 7.511,27 EUR) z obrestmi. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in zatrjuje, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti bi morala biti določena v višini, kot jo je zahtevala v postopku na prvi stopnji. Materialnopravno napačno je stališče sodišča, ki je bolečine po končanem zdravljenju in bodoče bolečine upoštevalo v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na tak dokazni sklep je podano tudi nasprotje med izvedenskima mnenjema in razlogi obeh sodb in s tem bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3). Tožnica predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni, tako da naloži toženi stranki še plačilo nadaljnje odškodnine v višini 7.511,27 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevano nasprotje med ugotovitvami izvedenskih mnenj ter razlogi prvostopenjske in drugostopenjske sodbe in s tem bistvena kršitev določb postopka ni podana. V obeh sodbah so namreč pravilno povzete ugotovitve vsakega od izvedencev, da bo tožnica v bodoče v določenih situacijah in ob določenih aktivnostih trpela telesne bolečine. Presoja o tem, katero vrsto pravno priznane škode predstavljajo take bolečine, pa ni naloga izvedenca, marveč gre pri tem za materialnopravno vprašanje. Tožničino nestrinjanje z odločitvijo sodišča, da se te bolečine upoštevajo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – in ne (tudi) pri odmeri odškodnine za (prestane in bodoče) telesne bolečine, tako ne more utemeljevati očitka o kršitvi postopka.

Nadalje ni utemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava, povezan z višino prisojene odškodnine. Izpodbijana sodba ustrezno upošteva merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. člena in iz 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (Ur. l. SFRJ, št 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Tožnica je v prometni nesreči utrpela pretres možganov, obsežno raztrganino leve goleni in posledično odmrtje kože na levi goleni, odrgnine po hrbtu ter v predelu leve lopatice in udarnino levega ledvenega predela. Sodišče je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.400.000 SIT ustrezno upoštevalo, da je tožnica zaradi pretresa možganov utrpela izgubo zavesti, da je trpela dva dni stalne hude bolečine, dva tedna stalne zmerne do lahke bolečine ter da so se ji sedem tednov po nezgodi pojavljali glavoboli, in da je zaradi ostalih poškodb 35 dni prestajala hude telesne bolečine, 30 dni srednje hude bolečine in nadaljnjih 30 dni občasne blage bolečine. Ustrezno je upoštevalo tudi vse neprijetnosti med zdravljenjem (37-dnevno hospitalizacijo, od tega 27-dnevno vezanost na posteljo, jemanje sredstev proti bolečinam, jemanje zdravil proti strjevanju krvi, šestkratno izpostavljenost ionizirajočemu sevanju, štiri operacije, boleče prevezovanje in kasneje povezovanje noge z elastičnim povojem, številne zdravniške preglede). Pri določitvi odškodnine za prestani strah v višini 400.000 SIT je sodišče ustrezno upoštevalo en mesec trajajoč sekundarni strah srednje hude intenzivnosti ter nadaljnja dva meseca trajajoč blag strah zaradi poškodbe noge in nekaj tednov trajajočo hujšo zaskrbljenost zaradi pretresa možganov. Materialnopravno stališče izpodbijane sodbe, da strah pred tem, da bi jo po poškodovanem delu noge kdo udaril ali da bi se urezala, ni tolikšne intenzivnosti, da bi utemeljeval prisojo odškodnine, je pravilno. Sodišče je ustrezno ovrednotilo tudi obseg duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki jih tožnica trpi zaradi brazgotin na nogi.

Prav tako ni utemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z upoštevanjem bodočih bolečin v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Opirajoč se na izvedenski mnenji je sodišče ugotovilo, da se bodo tožnici v bodoče občasne blage bolečine v poškodovani nogi pojavljale pri določenih aktivnostih (kot npr. dolgotrajna hoja, tek, globoko počepanje, dvigovanje težjih bremen iz čepečega položaja) in da bo tožnica v določenih okoliščinah (npr. močno sonce, hrup, slab zrak) bolj dovzetna za glavobol. Ker so te bolečine dejansko povezane z zmanjšanjem življenjske aktivnosti tožnice in tako njuno popolno ločevanje ni mogoče, jih je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob ugotovitvi, da je celotna prisojena odškodnina, ki je v času izdaje prvostopenjske sodbe predstavljala 22,1 povprečnih neto plač, primerljiva z odškodninami v podobnih primerih – te se gibljejo med 20 in 26 povprečnimi neto plačami, je izpodbijano stališče drugostopenjskega sodišča pravilno. (Subjektivno) zadoščenje za nepremoženjsko škodo in (objektivno) merilo za primerjavo z drugimi podobnimi primeri predstavlja namreč priznana odškodnina kot celota (prim. sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 201/2002 z dne 8.1.2003 in II Ips 500/2002 z dne 22.1.2003).

Ker niti razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločba o reviziji vključuje zavrnitev predloga tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).