Appeal dismissed: Customs duty claim is a normal creditor debt, not a bankruptcy estate debt.

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

3. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega odgovora.

[JEDRO]

Dolgovi stečajne mase so tiste obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, in sicer v zvezi z zbiranjem, ohranjanjem in vnovčevanjem stečajne mase ter v zvezi z izvedbo stečajnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter tožbo zavrglo (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 17.657,96 SIT pravdnih stroškov tožene stranke (2. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Proti navedenemu sklepu se je pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijanega sklepa z ohranitvijo izdanega izvršilnega sklepa v veljavi v 1. in 3. točki izreka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (po zakonitem zastopniku). Prerekala je navedbe v pritožbi (kot neutemeljene) in predlagala zavrnitev le-te. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Terjatev je pravica zahtevati določeno izpolnitev, ki nastane takrat, ko se izpolnijo tista pravna dejstva, na katera pravo veže njen nastanek. To pomeni, da je v konkretnem primeru terjatev tožeče stranke (pravica zahtevati povračilo plačanih carinskih dajatev) nastala takrat, ko je tožeča stranka vtoževane carinske dajatve plačala (prim. obvestilo o vknjižbi z dne 16.9.1997, št. 65/72 - priloga A2), ne pa ob nerealizaciji izvoza (kot je v izpodbijanem sklepu razlogovalo prvostopno sodišče) niti ob izdaji carinskih odločb (kot je v pritožbi razlogovala tožeča stranka).

Tako se pokaže, da tožeča stranka ni bila dolžna prijaviti svoje terjatve v roku iz 1. odstavka 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), saj ne gre za terjatev, ki bi nastala do začetka stečajnega postopka (tj. za terjatev stečajnega upnika). Zato je brezpredmetno razlogovanje prvostopnega sodišča, da je pravni interes za vodenje pravde prenehal s pravnomočnostjo (dne 21.7.1998) sklepa o glavni razdelitvi (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 7.12.1995, opr. št. III Ips 48/95), in sicer ne glede na to, da je bil podan ob vložitvi tožbe (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 28.8.1997, opr. št. III Ips 80/97).

Prav tako se pokaže, da tožeča stranka ni bila dolžna prijaviti svoje terjatve v roku iz 2. odstavka 137. člena ZPPSL, saj je očitno, da tožeča stranka v konkretnem primeru ni eden od upnikov, ki bi mu zakon dal pravico do kasnejše prijave terjatve. Sicer pa tožeča stranka niti ni zatrjevala, da njena terjatev izvira iz odpovedane pogodbe (gl. 1. točko 2. odstavka 137. člena ZPPSL) ali iz izpodbijanja kakšnega pravnega dejanja (gl. 2. točko 2. odstavka 137. člena ZPPSL).

Zatrjevala je namreč, da je upnica stečajne mase, ker naj bi njena terjatev nastala po začetku stečaja. Zato naj bi se tudi poplačala kot strošek stečajnega postopka. Vendar pa drugostopno sodišče ocenjuje, da pri sporni terjatvi ne gre za terjatev, ki se izplača po pravilih izplačila stroškov stečajnega postopka, čeprav je nastala po začetku stečajnega postopka. Pri sporni terjatvi namreč ne gre za terjatev, ki bi izvirala iz dokončanja nujnih poslov (gl. 133. člen ZPPSL), iz nove pogodbe, ki bi bila sklenjena samo, da se vnovči dolžnikovo premoženje (gl. 134. člen ZPPSL), oz. iz nadaljevanja proizvodnje in tekočih poslov v stečaju (gl. 135. člen ZPPSL).

Nasprotno: pri terjatvi tožeče stranke gre za "navadno" terjatev stečajnega upnika, ki izvira iz preteklega poslovanja s stečajnim dolžnikom, ne pa za terjatev iz 136. člena ZPPSL (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3.4.1996, opr. št. Cpg 440/96).

Ker pri terjatvi tožeče stranke ne gre za dolg stečajne mase (tj. za obveznost stečajne mase, ki bi nastala po začetku stečajnega postopka, in sicer v zvezi z zbiranjem, ohranjanjem in vnovčevanjem stečajne mase ter v zvezi z izvedbo stečajnega postopka (prim.

skripto mr Mihajla Dike "Stečajno pravo i pravo prisilne nagodbe", Zagreb 1976, str. 108-110, paragraf 50)), je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter pravilen in zakonit sklep prvostopnega sodišča potrdilo (1. točka izreka drugostopnega sklepa).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da sama trpi stroške le-te (2. točka izreka drugostopnega sklepa).

Ker odgovor na pritožbo proti sklepu v zakonu ni predviden (gl. 381. člen ZPP), je sodišče druge stopnje štelo, da stroški takega odgovora niso bili potrebni (po 1. odstavku 155. člena ZPP). Zato je na podlagi 1. odstavka 166. člena ZPP sklenilo, da tožena stranka sama trpi stroške le-tega (3. točka izreka drugostopnega sklepa).