Pavšalna odškodnina za samovoljno prenehanje delovnega razmerja zahtevana le pri dokazani škodi, ne natančne višine.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da se delavec zaveže plačati pavšalno odškodnino v višini dveh bruto plač za primer samovoljnega prenehanja delovnega razmerja, zato je dolžan plačati dogovorjeno pavšalno odškodnino v smislu določb 71.čl. ZTPDR , vendar pa morajo biti za to podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, vključno z izkazanim nastankom škode, ki pa je ni potrebno po višini natančneje ugotavljati.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku in toženki naložilo, da mora tožnici iz naslova pavšalne odškodnine zaradi kršitve odpovednega roka plačati 58.026,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje toženka smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter zavrženje tožbe, oz. podredno predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri tem ponavlja trditve, da zaradi neizvedbe predhodnega postopka za ugotavljanje odškodninske odgovornosti toženke tožnica ni izpolnila pogojev za sodno varstvo, tudi sicer pa v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi zaradi prenehanja delovnega razmerja toženke pred iztekom odpovednega roka nastala kakršna koli škoda, brez ugotovitve obstoja škode pa tudi pogoji za plačilo pavšalne odškodnine niso bili podani.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopne sodbe, da v pogojih pogodbenega urejanja delovnih razmerij postopek iz 72. člena ZTPDR (formalno ugotavljanje škode, okoliščin, v katerih je nastala, njene višine in povzročitelja pred pristojnim organom in predhodni poziv za plačilo tako ugotovljene škode) ni pogoj za vložitev odškodninske tožbe zoper delavca, ki je škodo povzročil. Ne glede na izvedbo tega postopka je zato v tem primeru tožnica dne 27.5.1992 veljavno vložila tožbo pred sodiščem.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je ob nastopu dogodka, za katerega je dogovorjena pavšalna odškodnina v smislu določb 71. člena ZTPDR, delavec dolžan plačati takšno pavšalno odškodnino le, če so podane tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti. Med drugimi je pogoj za plačilo pavšalne odškodnine tudi izkazani nastanek škode, ki pa je po višini res ni potrebno natančneje ugotavljati. S tem vprašanjem, to je, ali je zaradi toženkine samovoljne zapustitve dela pri toženi stranki z dne 4.4.1992 pred iztekom odpovednega roka tožnici sploh nastala kakršna koli škoda, se v dosedanjem postopku prvostopno sodišče ni ukvarjalo. Zato je ostalo glede tega vprašanja, ki je pomembno za pravilno odločitev o zahtevku, dejansko stanje ob izdaji prvostopne sodbe nepopolno ugotovljeno. V skladu s 1. odst. 370. člena ZPP je bilo zato potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku se bo morala tožeča stranka izjaviti, kakšna škoda ji je v posledici tožničine kršitve določb o odpovednem roku nastala in za nastanek škode ponuditi ustrezne dokaze. Po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo lahko prvostopno sodišče o tožničinem zahtevku ponovno odločilo.