Appeal against second-instance dismissal of appeal against first-instance restoration order is inadmissible as proceedings remain pending.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Tožeča stranka tedaj z revizijo izpodbija sklep drugostopnega sodišča o zavrženju njene pritožbe proti prvostopnemu sklepu, ki pa ni imel za posledico pravnomočnega končanja pravdnega postopka. Zato revizija tožeče stranke ni dovoljena. ZPP sicer omogoča revizijo proti sklepu sodišča druge stopnje, vendar le proti takšnemu, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP). Kot je bilo že povedano, sklep o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje ni takšne narave. V tretjem odstavku 400. člena zakon sicer določa, da je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo, vendar pa to velja le ob pogoju iz prvega odstavka 400. člena ZPP, se pravi, da gre za sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak sklep. Revizijo tožeče stranke je zato revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo (392. in 400. člen ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. P ... z dne 9.3.1993 ugodilo predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, sodišče druge stopnje pa je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom odločilo, da se pritožba tožeče stranke proti prvostopnemu sklepu kot nedovoljena zavrže. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da jih trpijo tožniki sami.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej zatrjevala, da je pritožbeno sodišče kršilo določbe 118., 119 in 122. člena ZPP. Za posledice zamude je tožena stranka vedela že dne 30.6.1992, saj jo je na pravne posledice izostanka z naroka opozorilo sodišče v vabilu za glavno obravnavo, ki ga je tožena stranka prejela. Napačno je zato stališče pritožbenega sodišča, da je tožena stranka za posledice izostanka z naroka zvedela šele potem, ko ji je bila vročena sodba zaradi izostanka (4.11.1992). Ob pravilni uporabi določb 118., 119. in 122. člena ZPP zato predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne bi smelo biti ugodeno. Reviziji naj se ugodi, odločitvi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje pa kot prepozen zavrže.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen v zvezi s 400. členom zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka izpodbija z revizijo odločitev drugostopnega sodišča o zavrženju njene pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje, s katerim je bilo dovoljeno, da se pravdna zadeva opr. št. P ..., v kateri je sodišče dne 30.6.1992 izdalo izdalo sodbo zaradi izostanka, vrne v prejšnje stanje (v stanje pred izdajo sodbe zaradi izostanka).

Odločitev prvostopnega sodišča tedaj pomeni, da se bo pravda nadaljevala, kot bi ne bila nikoli v zamudni situaciji. Pravdni postopek se z dovolitvijo vrnitve v prejšnje stanje ni pravnomočno končal, ampak se bo ravno zaradi dovoljene vrnitve v prejšnje stanje spet nadaljeval.

Tožeča stranka tedaj z revizijo izpodbija sklep drugostopnega sodišča o zavrženju njene pritožbe proti prvostopnemu sklepu, ki pa ni imel za posledico pravnomočnega končanja pravdnega postopka. Zato revizija tožeče stranke ni dovoljena. ZPP sicer omogoča revizijo proti sklepu sodišča druge stopnje, vendar le proti takšnemu, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP). Kot je bilo že povedano, sklep o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje ni takšne narave. V tretjem odstavku 400. člena zakon sicer določa, da je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo, vendar pa to velja le ob pogoju iz prvega odstavka 400. člena ZPP, se pravi, da gre za sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak sklep. Revizijo tožeče stranke je zato revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo (392. in 400. člen ZPP).