Appeal dismissed; exemption from execution applies only to farmhouse with yard for farmer and family.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep prve stopnje.

[JEDRO]

Oprostitev izvršbe iz 2. točke 1. odstavka 152. člena ZIP se nanaša le na hišo z dvoriščem, v kateri stanujejo kmet in člani njegove ožje družine.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi.

Zoper ta sklep se smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje dolžnik in navaja, da je sodišče izvršbo dovolilo na predmetu, ki je izvzet iz izvršbe. Stanovanjska hiša namreč ne more biti predmet izvršbe. To določa 152. člen Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP), ki pa ga je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo, češ da izvršba ni možna samo na hiši z dvoriščem, v kateri stanujejo kmet in člani njegove ožje družine. Vendar že 2. odstavek 152. člena ZIP določa, da se predhodni točki uporabljata za zavarovanje v smislu 22.a člena ZIP. Sodišče je spregledalo tudi določbo 5. člena ZIP, ki po svoji vsebini predstavlja splošno določilo in podlago določbi 152. člena ZIP. Hiša, v kateri stanuje dolžnik, predstavlja stvar, ki je nujna za zadovoljevanje njegovih in družinskih potreb - potrebe po stanovanju, kot ustavno zavarovane kategorije. Določbe 5. in 152. člena ZIP varujeta vsakega dolžnika, ne pa le določeno vrsto dolžnikov (kmete).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema pravni zaključek sodišča prve stopnje, da se oprostitev izvršbe iz 2. točke 1. odstavka 152. člena ZIP nanaša le na hišo z dvoriščem, v kateri stanujejo kmet in člani njegove ožje družine. To izhaja ne le iz gramatikalne in logične razlage, marveč tudi iz sistematične in konec koncev teleološke razlage. Omenjena 2. točka 1. odstavka 152. člena ZIP se neposredno navezuje na prejšnjo točko ter jo je zato mogoče razumeti le v njenem kontekstu. Zakon sicer res določa, da izvršba za uveljavitev denarne terjatve ni dovoljena na stvareh ali pravicah, ki so nujne za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb dolžniku in osebam, katere je ta po zakonu dolžan preživljati, ali za opravljanje samostojne dejavnosti, ki je dolžniku glavni del sredstev za življenje (1. odstavek 5. člena ZIP). Vendar je to splošna določba, ki bi bila neposredno uporabljiva le ob pomanjkanju specialne določbe. Tako (specialno) določbo (ki določa posebne kriterije za oprostitve izvršbe pri izvršbi na nepremičnine in ki derogira omenjeno splošno določbo) pa predstavlja 152. člen ZIP, ki iz izvršbe izvzema le kmetijsko zemljišče in gospodarska poslopja kmeta, kolikor jih potrebuje za lastno preživljanje in za preživljanje članov svoje ožje družine ter drugih oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati, ter hišo z dvoriščem, v kateri stanujejo. To pa pomeni, da iz izvršbe niso izvzete ostale nepremičnine. Nenazadnje je to tudi razumljivo. Namen oprostitev in omejitev izvršbe je namreč predvsem varovanje dolžnikove eksistence.

In nepremičnine, ki jih našteva 1. odstavek 152. člena ZIP (vključno s hišo in dvoriščem) predtsavljajo za kmeta tudi ekonomsko podlago njegove eksistence.

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo (1. odstavek 152. člena ZIP) in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 14. členom ZIP).