Appeal dismissed; plaintiff's claim of non-passive legitimation due to lack of payment obligation fails to justify predecessor appointment.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against the first-instance decision refusing the appointment of a predecessor. The defendant argued she was not passively legitimated because she did not bear the obligation to pay the claimed debt, asserting the municipalities were the true obligors. The court rejected this, noting that the defendant's argument regarding the lack of payment obligation does not meet the statutory requirements for appointing a predecessor under the Civil Procedure Act.
Legislator headnote
AI generatedZPP 210. člen 1. odst. 2; 380. člen 2. točka: Appointment of a predecessor is not permitted when the party merely claims lack of passive legitimation based on material law obligations without asserting possession or exercise of rights for another.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Tožena stranka trdi, da po materialnem pravu obveznost plačila iztoževane terjatve ni njena obveznost, da torej v tej pravdi ni pasivno legitimirana. Na taki podlagi pa imenovanja prednika ni mogoče dovoliti.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlog tožene stranke za imenovanje prednika zavrne.
Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njegovo spremembo. Ponovila je svoje trditve, v glavnem podane že v postopku na prvi stopnji, da je tožena stranka samo formalno investitor izgradnje novega zdravstvenega doma v R. in da sta dejanska investitorja Občina L. in Občina R., za kateri je predlagala, naj vstopita v pravdo kot toženi stranki.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da tožena stranka niti ne zatrjuje, da je tožena kot posestnik kakšne stvari ali imetnik kakšne pravice in da ima stvar v posesti ali da pravico izvršuje za koga drugega (za obe navedeni občini). Samo na taki podlagi pa bi po določbi 1. odst. 210. člena ZPP lahko imenovala občini kot prednika, naj stopita v pravdo namesto nje kot toženi stranki. Tožena stranka preprosto trdi, da po materialnem pravu obveznost plačila vtoževane terjatve ni njena obveznost, da torej v tej pravdi ni pasivno legitimirana, ampak da sta to navedeni občini.
Na taki podlagi pa imenovanja prednika ni mogoče dovoliti. Tožeča stranka, ki misli, da je prav tožena stranka pasivno legitimirana, se je pač odločila, da bo vložila tožbo zoper njo, stvar vsebinske odločitve o tako postavljenem tožbenem zahtevku (in ne zamenjave toženih strank po 210. členu ZPP) pa je, ali bo s takim tožbenim zahtevkom uspela.
Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od upoštevnih pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeni sklep.
Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, ta tožena stranka sama nosi stroške tega postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.