Enforcement objection dismissed; third party referral to court for inadmissibility determination is non-appealable. 10-18 words.

Pritožba dolžnika se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba I. K. se zavrže.

[JEDRO]

O napotitvi tretjega, naj zoper upnika v določenem roku sproži pravdo za ugotovitev, da je izvršba na določen predmet nedopustna, se odloča z odredbo, zoper katero ni pravnega sredstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnika proti sklepu o izvršbi. I. K. je napotilo na pravdo proti upniku zaradi ugotovitve, da je izvršba na zarubljeni stvari, to je avtomobilu, nedopustna.

Proti sklepu o zavrnitvi ugovora se pritožuje dolžnik. Navaja, da sta se z zakonito zastopnico upnika sporazumela, da ji po svoji zmožnosti in ob pomoči matere prispeva znesek za preživnino. Tako je 6.2.1998 nakazal znesek 10.000,00 SIT, 5.3.1998 pa še 6.000,00 SIT. Meni, da je zato izvršba nedopustna.

I. K. vztraja, da je predmet rubeža, to je osebni avtomobil Yugo 45 A, njena stvar. Glede na majhno pokojnino pa pravde ne zmore in meni, da bi sodišče lahko izreklo izvršbo za nedopustno.

Pritožba dolžnika je neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo o dolžnikovem ugovoru (vloga dolžnika na list. št. 14). Sodišče druge stopnje nato odloči o pritožbi dolžnika tako, da preizkuša sklep o ugovoru. Pri tem preizkuša napadeni sklep v tistih mejah in glede na takšno dejansko stanje, kot ga je imelo sodišče prve stopnje, ko je o ugovoru odločilo. Tako je treba dolžniku pojasniti, da v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora ni mogoče navajati drugačnega dejanskega stanja oziroma novot, kot jih je navajal v ugovoru (vloga na list. št. 14).

Tako se izkaže, da dolžnik v svojem ugovoru ni zatrjeval sporazuma z zakonito zastopnico in ni zatrjeval, da bi znesek 10.000,00 SIT in 6.000,00 SIT plačal v tistem času, ko je sodišče o ugovoru odločilo.

Ker pritožnik drugih pritožbenih razlogov ne navaja, pritožbeno sodišče pa v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne dvomi, je bilo pritožbo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Med postopkom sodišče prve stopnje namreč ni zagrešilo bistvenih kršitev določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V pojasnilo dolžniku pa je treba pripomniti, da če gre za ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na terjatev oziroma če gre za ugovor po izteku roka (51. člen ZIP), bo sodišče lahko o tem ugovoru še zmeraj ponovno odločilo. Ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na terjatev, se lahko vloži vse do konca izvršilnega postopka (2. odstavek 51. člena ZIP). Nikakor pa ni mogoče uveljavljati tistih ugovorov, ki so nastali pred potekom 8-dnevnega roka.

Pritožba I. K. ni dovoljena.

Ko izvršilno sodišče prejme ugovor tretjega in se upnik temu protivi, ne sme o njem odločiti samo, ampak mora tretjega napotiti na pravdo na ugotovitev, da je izvršba na ta predmet nedopustna (57. člen ZIP).

Ko bo pravda rešena, bo šele sodišče s sklepom odločilo o ugovoru tretjega. Napotitev tretjega na pravdo je odredba. Zoper odredbo ni pravnega sredstva (57. člen v zvezi s 3. odstavkom 7. člena in 7. odstavkom 8. člena ZIP). To pomeni, da I. K., ki je bila napotena na pravdo, mora vložiti ustrezno tožbo, ali pa bo sodišče o ugovoru odločilo na podlagi obstoječega dejanskega stanja. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom, namesto izdalo o napotitvi odredbo, ne more pomeniti, da bi tretji osebi šlo v izvršilnem postopku več pravnega varstva glede pravnih sredstev, kot ji ga daje zakon, ki je v tem pomenu kogentne narave. Ker je pritožba I. K.

nedovoljena, jo je moralo sodišče druge stopnje zavreči (1. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).