Bankruptcy tenant eviction upheld; 30-day notice overrides one-year statutory rule for business leases.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the tenant's appeal, upholding the first-instance judgment that a 30-day notice sufficed for terminating a business lease due to the landlord's bankruptcy. The tenant argued that a one-year notice period was mandatory under general commercial tenancy laws, while the court found the specific bankruptcy provision to be a lex specialis. The court ruled that the shorter 30-day period was intended to expedite the resolution of all contractual relationships to facilitate the swift completion of the bankruptcy proceedings.
Legislator headnote
AI generated122. člen ZPPSL; 2. odst. 24. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih: In bankruptcy proceedings, the 30-day notice period specified in the Insolvency and Bankruptcy Act prevails over the one-year notice period in the Commercial Buildings Act as a lex specialis designed to expedite the termination of all contractual relations.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Če stečajni dolžnik najemniku poslovnih prostorov odpove najem, velja 30-dnevni in ne najmanj enoletni odpovedni rok.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane nalog o izpraznitvi poslovnih prostorov, izdan na podlagi odpovedi najemne pogodbe, v veljavi.
Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo. Navedla je, da tudi v primeru odpovedi najema poslovnih prostorov v zvezi s stečajem najemodajalca velja enoletni in ne 30-dnevni odpovedni rok.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da velja določba 122. člena ZPPSL tudi za odpoved pogodbe o najemu poslovnih prostorov. To določbo je namreč treba glede odpovednega roka šteti za lex specialis v primerjavi z določbo 2. odst. 24. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Tako jo je treba razlagati že zato, ker je namen roka iz 1. odst. 122. člena ZPPSL v čimhitrejši razrešitvi vseh pogodbenih odnosov stečajnega dolžnika, da se lahko stečajni postopek izvede in konča v najkrajšem možnem času. Pravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da sta zakup in najem tudi na splošno enako urejena (glej določbe 567. člena in naslednjih ZOR).
Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno. Po uradni dolžnosti (2. odst.
365. člena ZPP) je preizkusilo sodbo prve stopnje še zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, a ni našlo nobene. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.
Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.