Appeal dismissed; failure to cite legal interest is not a formal defect requiring court remand.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appeal against the first-instance court's rejection of a mandate lawsuit. The appellant argued the court should have remanded the case for correction under Article 109 of the Civil Procedure Act due to the defendant's lack of enforceable assets, claiming this constituted a formal defect. The court held that omitting the legal interest is not a formal defect preventing case handling and that the defendant's current lack of assets does not bar the creditor from filing an enforcement request based on the reliable title.
Legislator headnote
AI generatedArticle 109 of the Civil Procedure Act; Article 446 of the Civil Procedure Act; Article 38 of the Enforcement Act. The court must request correction of a party's application only if the defect renders it unprocessable; omitting the legal interest is not a formal defect, and a creditor may file an enforcement request based on a reliable title even if the debtor currently lacks enforceable assets.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Sodišče mora po 109. členu ZPP pozvati stranko le takrat, ko ima njena vloga take formalne pomanjkljivosti, da je ni mogoče obravnavati. Opustitev navedbe pravnega interesa ne predstavlja formalne pomanjkljivosti vloge. Tudi v pritožbi navedena okoliščina, da toženec sedaj nima rubljivega premoženja ni razlog, da upnik ne bi vložil izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine. Po 2. odst. 38. člena ZIP izdani sklep postane s pravnomočnostjo izvršilni naslov in podlaga vsem oblikam izvršbe za izterjavo denarne terjatve takrat, ko bo upnik našel rubljivo premoženje dolžnika.
[OBRAZLOŽITEV]
Zoper sklep sodišča I. stopnje, s katerim je le-to zavrglo mandatno tožbo, je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, v kateri je navedla, da bi moralo sodišče najprej zahtevati popravo po 109. členu ZPP, sicer pa tožena stranka sedaj ne razpolaga z rubljivim premoženjem in še ni možna izvršba - zato ima tožnica pravni interes za pridobitev izvršilnega naslova.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je skladno z določilom 446/IV člena ZPP zavrglo mandatno tožbo, ker so podane zakonske predpostavke za plačilni nalog in izvršbo na podlagi verodostojne listine, tožnik pa ni izkazal pravnega interesa za pridobitev plačilnega naloga. Iz člena 446/I ZPP izhaja, da je dovoljena izdaja plačilnega naloga ob predpostavkah, da gre za denarno terjatev, ki je zapadla in dokazana (verjetno izkazana) z verodostojno listino. Novela zakona o pravdnem postopku, ki je stopila v veljavo 1.7.1990, je uvedla še nadaljni pogoj za izdajo plačilnega naloga - izkazan pravni interes tožnika. V tej zadevi tožnik vtožuje najemnino za poslovni prostor in je o tej denarni terjatvi predložil račune za posamezne mesece. Torej so podane vse predpostavke za mandatni postopek, razen izkazanega interesa iz III. odstavka 446. člena ZPP.
Glede na pritožbene navedbe pa je dodati, da mora sodišče po 109. členu ZPP pozvati stranko le takrat, ko ima njena vloga take formalne pomanjkljivosti, da je ni mogoče obravnavati. Opustitev navedbe pravnega interesa ne predstavlja formalne pomanjkljivosti vloge. Tudi v pritožbi navedena okoliščina, da toženec sedaj nima rubljivega premoženja ni razlog, da upnik ne bi vložil izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine. Po 2. odst. 38. člena ZIP izdani sklep postane s pravnomočnostjo izvršilni naslov in podlaga vsem oblikam izvršbe za izterjavo denarne terjatve takrat, ko bo upnik našel rubljivo premoženje dolžnika.
Izrek o pritožbenih straoških je odpadel, ker niso bili priglašeni.