Appeal dismissed; co-ownership regime applies to marital home, not tenancy law, per joint contribution evidence.

Pritožbo se zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je le ona lastnica spornega stanovanja, temveč je uspeh dokaznega postopka pokazal, da za sporno stanovanje velja pravni režim skupnega premoženja, pridobljenega v izvenzakonski skupnosti, je možno medsebojna razmerja solastnikov, torej tožnice in toženca, ne glede na dejstvo, da gre za prenehanje izvenzakonske skupnosti, urejati le na načine, ki jih za solastnike določata Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Zakon o nepravdnem postopku, ne pa Stanovanjski zakon, kot to želi doseči tožeča stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo, navedeno v uvodu je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek z vsebino, da se je dolžan toženec izseliti iz stanovanja v Mariboru, Ruška c. 87 in ga prostega oseb in stvari prepustiti tožnici ter ji povrniti pravdne stroške.

Proti tej sodbi se je pritožila tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da po ugoditvi pritožbi sodišče druge stopnje grajano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek ali pa jo spremeni ter tožbenemu zahtevku tudi stroškovno ugodi.

Kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka očita prvostopnemu sodišču, pritožnica posebej ne utemeljuje.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Zaradi pavšalnega uveljavljanja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo zadevo glede procesnih kršitev iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in ali je bilo uporabljeno pravilno materialno pravo. Zaključilo je, da uradno upoštevnih procesnih kršitev sodišču prve stopnje ni mogoče očitati in da je uporabilo na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno materialno pravo.

V obsegu pritožbenega preizkusa pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pa se ocenjuje, da je prvostopno sodišče ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku vse okoliščine, pomembne za odločanje in da je razloge svoje odločitve smiselno obrazložilo ter se zato ta povzema z namenom, da se sodišče druge stopnje izogne ponavljanju. V zvezi s posebnimi pritožbenimi izvajanji pa se dodaja: Pritožbeno sodišče se strinja z bistvenimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je sporno stanovanje kupljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti strank in da sta oba prispevala sredstva za ta nakup ter da je skupno premoženje pridobljeno s skupnim delom in sredstvi izvenzakonskih partnerjev.

Da je ta zaključek pravilen, izhaja tudi iz navedb v pritožbi, ko pritožnica prispevnega deleža toženca ne zanika, trdi le, da je minimalen in da ima zato toženec le obligacijskopravni zahtevek, medtem ko je tožnica, ki je prispevala pretežni del kupnine, edina stvarnopravna upravičenka ali drugače, izključna lastnica spornega stanovanja.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da za prej navedeno stališče pritožnice v obravnavani zadevi ni dejanske in ne pravne podlage, čeprav pa to seveda ne pomeni, da ne bi mogel biti predmet sodnega varstva, vendar le v drugem postopku.

Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je le ona lastnica spornega stanovanja, temveč je uspeh dokaznega postopka pokazal, da za sporno stanovanje velja pravni režim skupnega premoženja, pridobljenega v izvenzakonski skupnosti, je možno medsebojna razmerja solastnikov, torej tožnice in toženca, ne glede na dejstvo, da gre za prenehanje izvenzakonske skupnosti urejati le na načine, ki jih za solastnike določata Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Zakon o nepravdnem postopku, ne pa Stanovanjski zakon, kot to želi doseči tožeča stranka.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 166. člena in prvem odstavku 154. ter 155. člena ZPP, saj tožeča stranka v pritožbi ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo bistveno ni prispevala k rešitvi zadeve.