Civil court dismisses claim for damages due to expiration of three-year limitation period. Claimant knew of injury and treatment in 1992, filing suit in 1996.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the claim for damages based on the expiration of the limitation period. The plaintiff argued that they only discovered the full extent of the injury and its causal link to the accident on October 17, 1994, after receiving a medical expert opinion, which should have reset the limitation clock. The court rejected this argument, finding that the plaintiff had already been informed of the injury and received necessary treatment in November 1992, thereby establishing knowledge of the damage at that earlier date.
Legislator headnote
AI generatedčl. 376 Zakona o obligacijskih razmerjih; čl. 368 tč. 2 ZPP: The limitation period for a claim for damages begins when the claimant becomes aware of the damage and the causal link to the event, not merely when a specific diagnosis is confirmed, if earlier medical treatment indicates the injury.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov upošteva sodišče le potrebne ne pa tudi koristnih stroškov.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, zaradi zastaranja tožbenega zahtevka. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik s škodo seznanil, dne 11.11.1992, ko mu je bila pri pregledu pri žilnem kirurgu postavljena diagnoza in operativna terapija, tožnik pa je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine dne 23.7.1996, torej po preteku 3-letnega zastaralnega roka.
Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz točke 3. čl. 353 Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 v zvezi s 4. čl. Ur. l. RS 1/91- v nadaljnjem besedilu ZPP). V pritožbi zatrjuje, da se je sodišče prve stopnje zmotno postavilo na stališče, da je tožnik zvedel za obseg škodnih posledic nezgode že 11.11.1992, ko mu je bila pri pregledu pri žilnem kirurgu postavljena diagnoza in operativna terapija oziroma, ko mu je bila enaka diagnoza postavljena dne 17.5.1993. Tožnik se v pritožbi sklicuje na dejstvo, da je tožnik zvedel za obseg škodnih posledic in za vzročno zvezo le teh z nezgodo šele, ko je izvedenec medicinske stroke prim. dr. Knez Pavle podal izvedeniško mnenje z dne 17.10.1994,katerega je pooblaščenec tožnika prejel 26.10.1994. Glede na navedeno pritožnik navaja, da škoda nikakor ni bila ugotovljena pred 17.10.1994, zato je zastaralni rok začel teči šele od tega datuma, kar pomeni, da je bila tožba vložena dne, 23.7.1996 vložena pravočasno. Tožnik tako predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženo stranko obsodi na plačilo odškodnine, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Prvostopno sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.
Pravilna je ocena prvostopnega sodišča, da se je tožnik seznanil s celotnim obsegom škode dne 11.11.1992, ko je bil pregledan pri žilnem kirurgu, kjer mu je bila postavljena diagnoza in operativna terapija oziroma najkasneje dne 17.5.1993, ko mu je bila ponovno postavljena ista diagnoza. Tako je sodišče prve stopnje materialno pravo in sicer določilo čl. 376. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89, v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona) pravilno uporabilo, saj je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek vložen dne 23.7.1996 vložen po izteku 3-letnega zastaralnega roka. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi določila čl. 368 tč. 2 ZPP pritožbo potem, ko je ugotovilo tudi, da se sodišču bistvena kršitev določb ni pripetila (čl. 365/II ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Glede na neuspeh pritožbe tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške v skladu z dol. čl. 166/I ZPP.