Appeal dismissed; court seizure restitution in money proceeds from criminal proceedings under Art. 19 ZPP.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against a first-instance decision to stay civil proceedings regarding the return of seized property. The plaintiff argued for civil court jurisdiction, but the court correctly applied Article 19 of the Civil Procedure Act, which governs restitution of seized assets. The court relied on a binding Supreme Court opinion establishing that such restitution claims, even for monetary compensation, fall under criminal procedure rules.
Legislator headnote
AI generatedArticle 19 of the Civil Procedure Act; Article 145 of the Act on Execution of Criminal Sanctions; Article 110 of the Courts Act; Article 365 and 368 of the Civil Procedure Act. The court ruled that claims for the return of seized property or monetary compensation in lieu thereof must be adjudicated in criminal proceedings, not civil proceedings.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ta pravdni postopek ustavi in se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi pristojnemu sodišču, kjer se bo postopek nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje to svojo odločitev oprlo na določilo člena 19 Zakona o pravdnem postopku - ZPP.
Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka ob uveljavljanju pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava in s pritožbenim predlogom na razveljavitev napadenega sklepa na pritožbeni stopnji.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožba očitno oponira stališču sodišča prve stopnje, da gre za obravnavanje razmerja, katerega narava in vsebina nakazujeta na obravnavanje v nepravdnem postopku in tedaj tudi oceni sodišča prve stopnje, da je podana podlaga za uporabo člena 19 ZPP. Meni, da gre za zadevo, ki jo je potrebno obravnavati v pravdnem postopku.
Takšnemu pritožbenemu stališču ni mogoče pritridti.
Iz trditvenega gradiva pravdnih strank izhaja, da gre za zahtevek na vrnitev neupravičeno zaplenjenega premoženja tožniku in to ne v naravi, ampak v obliki denarne odškodnine, kar ima pravno podlago v določilu člena 145 Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS.
Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno imelo v vidu že sprejeto načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II/92, po katerem sodišče odloča o vrnitvi zaplenjenega premoženja na navedeni normativni podlagi v nepravdnem postopku. Iz obrazložitve tega načelnega pravnega mnenja izhaja, da velja ta postopkovna razmejitev tako za primere, ko se zahteva vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi, kot tudi za primere, ko zahteva oškodovanec zaradi nemožnosti naturalne restitucije odškodnino v denarju.
To načelno pravno mnenje še ni bilo spremenjeno. Po členu 110 (zadnji odstavek) Zakona o sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94) je obvezujoče za vse senate Vrhovnega sodišča in se lahko spremeni samo na novi občni seji. Zato je bilo nerazumljivo pritožbeno sklicevanje na pozneje sprejeto pravno mnenje, izraženo v odločbi št. U 50/93 z dne 24.3.1994, ki naj bi smiselno nasprotovalo že omenjenemu načelnemu pravnemu mnenju.
Vpogled v citirano odločbo U 50/93 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je pokazal, da je v tem postopku upravni senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odločal o drugem vprašanju, ki ni identično danemu primeru, ko gre za vprašanje, ali so podani pogoji za uporabo člena 19 ZPP. Izbirna pravica oškodovanca, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša na izbiro postopka za vrnitev zaplenjenega premoženja, bodisi da se odloči za sodno pot ali za upravno pot ob upoštevanju določil Zakona o denacionalizaciji - ZDEN.
Pritožba tako povsem neutemeljeno odločitev iz navedene druge zadeve, na katero se sklicuje, aplicira na obravnavani primer.
Pritožba tako ni mogoče priznati uspeha. Izpodbijana prvostopenjska odločitev je materialnopravno povsem pravilna. Ko tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve z vidika drugega odstavka člena 365 ZPP ni pokazal pri delu sodišča prve stopnje oziroma pri izpodbijani odločitvi nobenih kršitev procesnega prava, je pritožbeno sodišče upravičeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (člen 368 v zvezi s členom 380 ZPP).
Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil.
[JEDRO]
Iz trditvenega gradiva pravdnih strank izhaja, da gre za zahtevek na vrnitev neupravičeno zaplenjenega premoženja tožniku in to ne v naravi, ampak v obliki denarne odškodnine, kar ima pravno podlago v določilu člena 145 Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno imelo v vidu že sprejeto načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II/92, po katerem sodišče odloča o vrnitvi zaplenjenega premoženja na navedeni normativni podlagi v nepravdnem postopku.
[OBRAZLOŽITEV]
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ta pravdni postopek ustavi in se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi pristojnemu sodišču, kjer se bo postopek nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje to svojo odločitev oprlo na določilo člena 19 Zakona o pravdnem postopku - ZPP.
Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka ob uveljavljanju pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava in s pritožbenim predlogom na razveljavitev napadenega sklepa na pritožbeni stopnji.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožba očitno oponira stališču sodišča prve stopnje, da gre za obravnavanje razmerja, katerega narava in vsebina nakazujeta na obravnavanje v nepravdnem postopku in tedaj tudi oceni sodišča prve stopnje, da je podana podlaga za uporabo člena 19 ZPP. Meni, da gre za zadevo, ki jo je potrebno obravnavati v pravdnem postopku.
Takšnemu pritožbenemu stališču ni mogoče pritridti.
Iz trditvenega gradiva pravdnih strank izhaja, da gre za zahtevek na vrnitev neupravičeno zaplenjenega premoženja tožniku in to ne v naravi, ampak v obliki denarne odškodnine, kar ima pravno podlago v določilu člena 145 Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS.
Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno imelo v vidu že sprejeto načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II/92, po katerem sodišče odloča o vrnitvi zaplenjenega premoženja na navedeni normativni podlagi v nepravdnem postopku. Iz obrazložitve tega načelnega pravnega mnenja izhaja, da velja ta postopkovna razmejitev tako za primere, ko se zahteva vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi, kot tudi za primere, ko zahteva oškodovanec zaradi nemožnosti naturalne restitucije odškodnino v denarju.
To načelno pravno mnenje še ni bilo spremenjeno. Po členu 110 (zadnji odstavek) Zakona o sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94) je obvezujoče za vse senate Vrhovnega sodišča in se lahko spremeni samo na novi občni seji. Zato je bilo nerazumljivo pritožbeno sklicevanje na pozneje sprejeto pravno mnenje, izraženo v odločbi št. U 50/93 z dne 24.3.1994, ki naj bi smiselno nasprotovalo že omenjenemu načelnemu pravnemu mnenju.
Vpogled v citirano odločbo U 50/93 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je pokazal, da je v tem postopku upravni senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odločal o drugem vprašanju, ki ni identično danemu primeru, ko gre za vprašanje, ali so podani pogoji za uporabo člena 19 ZPP. Izbirna pravica oškodovanca, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša na izbiro postopka za vrnitev zaplenjenega premoženja, bodisi da se odloči za sodno pot ali za upravno pot ob upoštevanju določil Zakona o denacionalizaciji - ZDEN.
Pritožba tako povsem neutemeljeno odločitev iz navedene druge zadeve, na katero se sklicuje, aplicira na obravnavani primer.
Pritožba tako ni mogoče priznati uspeha. Izpodbijana prvostopenjska odločitev je materialnopravno povsem pravilna. Ko tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve z vidika drugega odstavka člena 365 ZPP ni pokazal pri delu sodišča prve stopnje oziroma pri izpodbijani odločitvi nobenih kršitev procesnega prava, je pritožbeno sodišče upravičeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (člen 368 v zvezi s členom 380 ZPP).
Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil.