Appeal dismissed; double payment of debt via acceptance order constitutes unjust enrichment requiring return with interest.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški bremenijo toženo stranko.

[JEDRO]

Če je akceptni nalog dan v zavarovanje plačila, je pogodba o naročilu sklenjena z razveznim pogojem (I. odstavek 74. člena ZOR), in ko dolžnik poravna terjatev, naročilo po III. odstavku 74. člena ZOR preneha veljati. Če upnik kljub temu vnovči akceptni nalog, krši določila mandatne pogodbe. Po 214. členu ZOR se vrača neupravičeno pridobljen denar z zamudnimi obrestmi od dneva pridobitve, če je upnik vedel, da je dolg, v zavarovanje katerega je prejel akceptni nalog, že plačan.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 3.153.300,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki jih je v nasprotju z dogovorom vnovčila z akceptnim nalogom, ter pravdne stroške v višini 231.268,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi.

Cit. sodbo je tožena stranka izpodbijala s pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj naj bi bilo ravnanje tožeče stranke, ki je prevzela poslovanje in stranke družbe T d.o.o., dolžnika tožene stranke, v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja ter prepovedi povzročanja škode. Ker je tožeča stranka z namenom oškodovanja upnikov prevzela poslovanje T d.o.o., je odškodninsko odgovorna za njene obveznosti, o čemer pa sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča. Predlagala je, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje, priglasila pa je tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter uporabilo določila materialnega prava, navedena v obrazložitvi tožbe, in pritožbeno sodišče soglaša z njegovo pravno presojo, ki pa potrebuje dopolnitev.

Med strankama ni sporno, da je obveznost, v katere zavarovanje je bil izdan delno vnovčeni akceptni nalog, prenehala zaradi izpolnitve. Pri izdaji akceptnega naloga gre za sklenitev pogodbe o naročilu (mandat), pri kateri izdajatelj (dolžnik) naroči prevzemniku naročila (upniku), da zanj predloži akceptni nalog organizaciji za plačilni promet v izvršitev (749. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR).

Če je akceptni nalog dan v zavarovanje plačila, je pogodba o naročilu sklenjena z razveznim pogojem (I. odstavek 74. člena ZOR), in ko dolžnik poravna terjatev, naročilo po III. odstavku 74. člena ZOR preneha veljati. Če upnik kljub temu vnovči akceptni nalog, krši določila mandatne pogodbe.

Ko je tožena stranka delno vnovčila akceptni nalog, ni ravnala samo v nasprotju z mandatno pogodbo, temveč je bila tudi neupravičeno obogatena, saj je od tožene stranke prejela za del iste obveznosti (3.153.300,00 tolarjev) dvakratno plačilo, najprej neposredno od dolžnika in kasneje še potom akceptnega naloga (čeprav je trdila, da gre za drugo obveznost).

Terjatev tožeče stranke za vrnitev neupravičeno odtegnjenega zneska je bila zato utemeljena, pravni temelj za ugoditev zahtevku pa je v 210. členu ZOR, ki govori o neupravičeni pridobitvi, in še posebej v 212. členu ZOR, ki določa, da ima tisti, ki je isti dolg dvakrat plačal, pravico zahtevati nazaj po splošnih pravilih o neupravičeni pridobitvi. Po 214. členu ZOR se vrača neupravičeno pridobljen denar z zamudnimi obrestmi, v tej zadevi od dneva pridobitve, saj je treba toženo stranko šteti kot nepošteno, ker je vedela, da je dolg v zavarovanje katerega je prejela akceptni nalog, že plačan. Ker teh določil, na katerih temelji tožnikova pravica do zahtevka za vrnitev denarja z zamudnimi obrestmi, sodišče prve stopnje ni navedlo, sodišče druge stopnje dopolnjuje njegovo razlago glede uporabe materialnega prava.

Odškodninska odgovornost tožeče stranke za družbo T d.o.o. ni bila predmet tega pravdnega postopka, zato sodišču prve stopnje do teh navedb, ki niso bila relevantna za odločitev, ni bilo treba zavzeti stališča. Povsem drugače bi bilo, če bi tožena stranka svojo domnevno terjatev do tožeče iz Zakona o varstvu terjatev v postopku preoblikovanja podjetij (Ur.l. RS št. 7/93), ki je kasneje prenehal veljati, ali na podlagi katerega drugega pravnega temelja, uveljavljala v pobot, vendar bi v tem primeru morala svoje trditve o obstoju nasprotne terjatve konkretizirati in dokazati. Ugovor v pobot bi morala uveljavljati izrecno, potem bi bilo sodišče dolžno ugotavljati tudi temelj, višino in upravičenost do terjatve ter pravočasnost uveljavljanja v pobot. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj nasprotne terjatve, bi to moralo zapisati v izrek sodbe (III. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Zgolj pavšalne trditve o nepoštenem, škodljivem in nemoralnem ravnanju tožeče stranke v zvezi z družbo T d.o.o., brez datumov, zneskov, imen, ... in posebej brez ustreznega zahtevka za pobot, pa ne morejo vplivati na odločitev o nesporno izplačanem znesku, pridobljenem s kršitvijo pogodbe o naročilu.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in tudi ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere se v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in napadeno sodbo po 368. členu ZPP potrdilo, o pritožbenih stroških pa odločilo, da toženi stranki ne gredo, ker s pravnim sredstvom ni uspela (I. odstavek 154. člena in I. odstavek 166. člena ZPP).