Supreme Court dismisses appeal; currency clause in housing sale contract validly protects real value in tolarji.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Kar zadeva kupnino za stanovanja, ki so jih lastniki morali prodati prejšnim imetnikom stanovanjske pravice po določbah 117. in naslednjih členov stanovanjskega zakona (SZ), pa je ugotoviti, da določbe stanovanjskega zakona o oblikovanju kupnine niso prepovedovale pogodbenikom, da bi sporazumno dogovorili drugačno višino kupnine. V tem primeru je bila kupnina dogovorjena v tolarjih in v skladu z določbami predvsem 119. in 121. člena SZ. S tem pa, ko se je v tolarjih dogovorjena obveznost zavarovala z valutno klavzulo, se tolarska narava obveznosti ni spremenila v valutno obveznost.

Kupnina se zaradi tega zavarovanja tudi ni spremenila oziroma zvišala. Z valutno klavzulo se je torej zgolj zavarovala realna vrednost v tolarjih dogovorjene kupnine s pomočjo tuje valute (pred negativnimi učinki morebitne inflacije). V zvezi z valutno klavzulo pa je še dodati, da je 5. člen zakona o deviznem poslovanju izrecno dovolil uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (Ur. list RS, št. 1/91).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tako zahtevek, da mora toženka overiti podpis na kupni pogodbi, s katero je tožnica kupila od toženke stanovanje po določbah 117. člena stanovanjskega zakona, kot ugotovitveni zahtevek, da je v navedeni kupni pogodbi zapisana valutna klavzula neveljavna, s podrejenim zahtevkom, da naj se ta valutna klavzula razveljavi.

Na pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o overovitvi kupoprodajne pogodbe, v preostalem delu pa je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka, da naj se ugotovi neveljavnost dogovora o valutni klavzuli, podrejeno pa da naj se ta del dogovora razveljavi.

Zoper pravnomočni del sodbe (ki se nanaša na odločitev o valutni klavzuli) je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se v pobijanem delu sodba spremeni ali razveljavi. Stanovanjski zakon je po revizijskih izvajanjih prisilni predpis ter zato ni dopusten dogovor o valutni klavzuli v pogodbah, ki so sklenjene po določbah 117. člena stanovanjskega zakona. V takih primerih ne gre za devizno poslovanje, dogovor o devizni klavzuli je v nasprotju z določbami 10. in 13. člena ZOR in tudi prodajna cena se določa po vrednosti točke, ki je prilagojena spremembam na trgu.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP po ugotovitvah revizijskega sodišča ni bila zagrešena. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če jih revident izrečno uveljavlja. Toda zgolj revizijska navedba, da se uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 385. člena ZPP, nima značaja konkretne opredelitve postopkovnih kršitev, ker je posplošena. Do enake ugotovitve pripeljete tudi vsebinska obravnava revizijskih izvajanj, ki pa o postopkovnih kršitvah ne navajajo ničesar.

Predmet revizijske graje uporabe materialnega prava je odločitev sodišč nižjih stopenj, da ni utemeljen tožničin zahtevek, da naj se ugotovi, da ni veljaven dogovor "o valutni klavzuli DEM kot obračunskem merilu za zakonito določeno kupnino v enkratnem znesku 512.971,00 SIT plačljivo v roku 60 dni po 24.12.1991", ki ga vsebuje med pravdnima strankama sklenjena pismena kupoprodajna pogodba z dne 24.12.1991, niti da ni utemeljen podrejeni zahtevek na razveljavitev valutne klavzule. Pobijano odločitev sta sodišči prve stopnje oprli na ugotovitev, da tožnica ni sklenila dogovora o valutni klavzuli v zmoti ter da tudi ta dogovor ne nasprotuje zakonu (o obligacijskih razmerjih oziroma stanovanjskemu zakonu).

Navedena odločitev je po presoji revizijskega sodišča pravilna. Ker tožnica ni dokazala, da je bila v zmoti, ko je sklenila dogovor o valutni klavzuli, niso bile podane predpostavke za pobijanje veljavnosti tega dela posla po določbah 111. in naslednjih členov zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Kar zadeva kupnino za stanovanja, ki so jih lastniki morali prodati prejšnim imetnikom stanovanjske pravice po določbah 117. in naslednjih členov stanovanjskega zakona (SZ), pa je ugotoviti, da določbe stanovanjskega zakona o oblikovanju kupnine niso prepovedovale pogodbenikom, da bi sporazumno dogovorili drugačno višino kupnine. V tem primeru je bila kupnina dogovorjena v tolarjih in v skladu z določbami predvsem 119. in 121. člena SZ. S tem pa, ko se je v tolarjih dogovorjena obveznost zavarovala z valutno klavzulo, se tolarska narava obveznosti ni spremenila v valutno obveznost. Kupnina se zaradi tega zavarovanja tudi ni spremenila oziroma zvišala. Z valutno klavzulo se je torej zgolj zavarovala realna vrednost v tolarjih dogovorjene kupnine s pomočjo tuje valute (pred negativnimi učinki morebitne inflacije). V zvezi z valutno klavzulo pa je še dodati, da je 5. člen zakona o deviznem poslovanju izrecno dovolil uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (Ur. list RS, št. 1/91). Glede na take ugotovitve se pokaže, da ni utemeljen niti podrejen zahtevek (to je razveljavitev dogovora o valutni klavzuli zaradi njene nedovoljenosti).

Ker glede na obrazloženo revizija tožnice ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče moralo zavrniti (393. člen ZPP).