Legislator Case Law & Legislation
VDS sodba Pdp 389/95 ECLI:SI:VDSS:1996:VDS.PDP.389.95 AI generated

Appeal dismissed: Severance pay under ZDR requires termination due to permanent excess, not foreign worker permit expiry.

Case Number VDS sodba Pdp 389/95
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance judgment rejecting the claim for severance pay. The plaintiff, a foreign worker, argued that her termination due to permit expiry warranted severance based on human rights and company investment, but the court found no legal basis. The court ruled that Article 36(f) of the Employment Relations Act only mandates severance for permanent excess workers, excluding terminations caused by the expiration of a work permit.

Legislator headnote

AI generated

Article 36(f) of the Employment Relations Act; Article 16 of the Law on Employment of Foreigners: Severance pay is strictly conditional on termination due to permanent excess, excluding dismissals resulting from the expiration of a foreign worker's permit.

Keywords

AI generated
severance pay entitlement foreign worker termination permanent excess worker work permit expiry Employment Relations Act termination reason requirement appellate review standard

Cited Legislation

AI generated
Article 36(f) of the Employment Relations Act
Article 16 of the Law on Employment of Foreigners
Article 36(e) of the Employment Relations Act
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pravica do odpravnine iz 36. f člena ZDR je vezana na razlog prenehanja delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca. Ker je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo po 16. členu Zakona o zaposlovanju tujcev, ne izpolnjuje pogojev za priznanje zahtevane odpravnine po 36 f členu ZDR niti ni druge zakonske podlage, po kateri bi bila delavcu po prenehanju delovnega razmerja zaradi poteka delovnega dovoljenja zagotovljena pravica do odpravnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odpravnino, ker je ugotovilo, da ji delovno razmerje ni prenehalo po 36. f členu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih in zato ni zakonske osnove za vtoževani zahtevek.

Zoper citirano sodbo se laično pritožuje tožeča stranka in smiselno uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Smatra, da sodba sodišča prve stopnje ni pravična, saj je v preteklem obdobju tudi sama vlagala sredstva za razvoj podjetja ter ji tako odpravnina pripada že na temelju osnovnih človekovih pravic. Predlaga pravično razsodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ob nesporni dejanski ugotovitvi, da je tožeči stranki delovno razmerje pri tožencu prenehalo na podlagi 16. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Ur. list SRS št. 33/92) z dnem poteka delovnega dovoljenja 14.10.1993 in ne po 36. e členu zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90, 5/91, 29/92) je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek za izplačilo odpravnine utemeljeno zavrnilo. Pravilno je presodilo, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji po 3. odstavku 36. f člena zakona o delovnih razmerjih, po katerem je organizacija oz. delodajalec dolžan izplačati odpravnino delavcu, ki mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu. Izplačilo odpravnine je namreč vezano na razlog za prenehanje delovnega razmerja. Citirani materialni predpis pa ne zagotavlja pravice do odpravnine za primere, ko delavcem - tujcem preneha delovno razmerje zaradi poteka delovnega dovoljenja.

Ker vlaganje v razvoj podjetja ni pravno relevantno dejstvo po 2. odstavku 36. f člena citiranega zakona, pritožbena navedba v tej smeri ne more biti upoštevna.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo in v postopku ni zagrešilo kršitev procesnega prava, na katera je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.