Cassation court allows appeal, quashing lower court's execution stop due to bank transfer evidence of advance payment.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe cassation court allowed the creditor's appeal against the first instance court's decision to stop execution proceedings. The creditor had paid an advance payment for costs via bank transfer but failed to notify the court, leading the lower court to halt the execution. The court ruled that neither the Civil Procedure Act nor the Enforcement Act requires the party to submit proof of payment, as the court's accounting department is legally obligated to verify and record such deposits automatically. Consequently, the lower court's failure to check its own records constituted an error in fact-finding, necessitating the quashing of the original decision and remittal for a new ruling.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP); Zakon o izvršilnem postopku (ZIP); The court must independently verify advance payments for costs through its accounting records, and a party's failure to notify the court of a bank transfer does not justify stopping execution proceedings.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se sklep okrajnega sodišča z dne 25.1.1996 razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
[JEDRO]
Niti Zakon o pravdnem postopku (ZPP) niti Zakon o izvršilnem postopku (ZIP) ne določata, da mora stranka, ki založi predujem za pravdne ali izvršilne stroške, dokazila o tem poslati sodišču. Po 370. členu Sodnega reda mora sodna oseba v računovodstvu pisno obvestiti sodnika, ki vodi postopek, na odprte postavke sodnih pologov.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo izvršbo, ker upnik ni v roku založil predujma za stroške sodnega izvršitelja.
Zoper ta sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo, v kateri navaja, da je predujem v postavljenem roku plačal. Kot dokaz o plačilu je priložil izpiske Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje.
Pritožba je utemeljena.
Iz predloženih dokazov je razvidno, da naj bi upnik dne 27.10.1995 na račun, katerega številko mu je sodišče sporočilo v sklepu št. I Ig 2261/94 z dne 18.10.1995, plačal zahtevani predujem v višini 5.000,00 tolarjev.
Iz spisa ni razvidno, da bi upnik o plačilu obvestil sodišče niti, da bi sodišče opravilo poizvedbe pri svoji računovodski službi, ali je bil predujem plačan ali ne. Niti Zakon o pravdnem postopku (ZPP) niti Zakon o izvršilnem postopku (ZIP) ne določata, da mora stranka, ki založi predujem za pravdne ali izvršilne stroške, dokazila o tem poslati sodišču. Takšno določilo ima le Zakon o sodnih taksah (6. in 29. člen) za plačilo sodnih taks, vendar se takse plačujejo na prehodni račun sodnih taks (6. člen), medtem ko se predujmi plačujejo na račun sodišča, ki je o vsakokratnem prilivu tudi obveščeno.
Sodišče prve stopnje upniku ni naložilo, da ga mora obvestiti o plačilu predujma, zagrozilo mu je le, da če ne bo sledil pozivu, bo izvršba ustavljena. Po 123. členu Sodnega reda (Ur.l. RS št. 17/95) se stroški, ki jih morajo plačati stranke vnaprej, evidentirajo v obračunu predujma v ustreznem spisu. Obračun se po 127. členu Sodnega reda začne voditi takrat, ko računovodstvo sporoči, da je stranka položila predujem. Obenem se položitev označi na ovitku spisa.
Obveznost evidence prispetja sodnega pologa na ovitku spisa nalaga sodišču 354. člen Sodnega reda, opravila v poslovanju s sodnimi pologi (med katere spada tudi predujem za stroške) pa odreja sodnik, ki vodi postopek, na katerega se polog nanaša. Po 370. členu Sodnega reda mora sodna oseba v računovodstvu pisno obvestiti sodnika, ki vodi postopek, na odprte postavke sodnih pologov.
Iz določil Sodnega reda torej izhaja dolžnost sodišča, da samo ugotovi in evidentira prispetje denarja iz naslova predujma za stroške postopka, iz česar sledi, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni preverilo ali je bil predujem za stroške sodnega izvršitelja plačan ali ne.
Zaradi tega je bilo treba sklep o ustavitvi izvršbe razveljaviti, v novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej opraviti poizvedbe pri svojem računovodstvu, ali je plačilo predujma bilo pravočasno izvršeno ali ne in potem o zadevi ponovno odločiti.
Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo po 3. točki 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 14. členom ZIP.