Appeal partially allowed; employer not liable for pay during unauthorized absence or refusal to work.

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. 3 izreka spremeni tako, da se tožnikov zahtevek za plačilo nadomestila plače v višini 8.256,20 SIT bruto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, kot neutemeljen zavrne.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

1. Ne gre za neupravičeni izostanek z dela in s tem za podlago odpovedi delovnega razmerja v smislu 5. oz. 6. tč. 100. čl. ZDR če se delavec zglasi na delu, se pri delodajalcu zadržuje, vendar dela ne nastopi, temveč gre za odklonitev dela, ki bi bila lahko predmet disciplinskega postopka.

2. Delavec ni opravičen do nadomestila plače za dneve neupravičenih izostankov z dela in za čas neupravičenega odklanjanja dela.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku za razveljavitev sklepov toženke z dne 19.9.1994 in 28.10.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnika z 12.9.1994 zaradi pet neopravičenih izostankov in tožniku priznalo delovno razmerje do 17.9.1994, ko mu je delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, z iztekom časa prenehalo, hkrati pa ugodilo zahtevku za plačilo zneska 8.256,20 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto višine, iz naslova plačila nadomestila plače za čas od 12.9. do 17.9.1994 ter toženki naložilo, da tožniku povrne 2.900,00 SIT stroškov postopka.

Pri tem je ugotavljalo, da dne 13.9.1994 tožnik z dela pri toženki ni nezakonito izostal, saj se je na delu nesporno javil, tako da se z njegovimi dejanskimi izostanki v naslednjih dneh do 17.9.1994, ko mu je delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, prenehalo s potekom časa, ni več nateklo pet zaporednih neopravičenih izostankov in tako odpovedni razlog po 5. oz. 6. točki 100. čl. ZDR na katerem temeljita sporna sklepa, ni bil podan. Zato je tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja do 17.9.1994. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka ter priznanja toženkinih stroškov postopka v breme tožnika, oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem poudarja, da je nesporno, da tožnik od vključno 13.9.1994 dalje ni delal (čeprav se je tega dne res zglasil na delu), tako da je šlo vseskozi za neopravičene izostanke, ki so pogojevali zakonito izdajo spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožba je le delno utemeljena.

Ob nespornem dejstvu, da se je tožnik dne 13.9.994 zglasil na delu pri toženki in se v prostorih toženke zadrževal, čeprav dela ni nastopil, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da za ta dan tožniku ni mogoče očitati neopravičenega izostanka. Takšno ravnanje tožnika tega dne kaže na dejansko odklanjanje dela, kar bi lahko bilo predmet disciplinskega postopka, ne more pa predstavljati dejanskega stanja v smislu odpovednega razloga iz 5. ali 6. točke 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ker je tako od 14. do 17.9.1994 tožnik dejansko neopravičeno izostal le štiri dni, ni bil podan navedeni odpovedni razlog, ki predvideva najmanj pet zaporednih naopravičenih izostankov delavca. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, da sta sporna sklepa o prenehanju delovnega razmerja nezakonita in da je tožniku delovno razmerje, ki je bilo sklenjeno za določen čas, poteklo s potekom tega časa dne 17.9.1994, ker drugi zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja pred tem datumom s strani tožene stranke ni bil izrecno ugotovljen. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je dolžna tožena stranka izplačati tožniku nadomestilo plače tudi za dan, ko je tožnik delo očitno neutemeljeno odklanjal in za dneve, ko je neopravičeno izostal, saj prekinitev koriščenja dopusta v teh dnevih ni bila nezakonita. Za izkazano neopravičeno nedelo delodajalec delavcu ni dolžan izplačati plače. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določili člena 373, tč. 4 ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in glede denarnega zahtevka za plačilo nadomestila plače v bruto znesku 8.256,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Ker je v tej zadevi v osnovi vendarle šlo za spor o prenehanju delovnega razmerja, v skladu z določili 2. odst. 22. člena ZDSS kljub temu, da je toženka s pritožbo delno uspela, tožnik ni dolžan povrniti toženkinih stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški.