Slovenian Supreme Court partially allows appeal on interest rates but rejects new claims on lease validity after death.

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede odločitve o obrestnem delu tožbenega zahtevka spremenita tako, da se odslej izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi:

"Tožena stranka I. P. mora plačati tožeči stranki mld. Ž.P., ki ga zastopa mati V. P., tolarsko protivrednost 16.000 DEM na dan plačila po prodajnem menjalniškem tečaju Ljubljanske banke D. z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v DEM na vpogled, in sicer od tolarske protivrednosti 1.600 DEM od 15.6.1993 do plačila, od tolarske protivrednosti 1.600 DEM od 15.7.1993 do plačila, od tolarske protivrednosti 1.600 DEM od 15.8.1993 do plačila, od tolarske protivrednosti 1.600 DEM od 15.9.1993 do plačila, od tolarske protivrednosti 1.600 DEM od 15.10.1993 do plačila, od tolarske protivrednosti 1.600 DEM od 15.11.1993 do plačila, od tolarske protivrednosti 1.600 DEM od 15.12.1993 do plačila, od tolarske protivrednosti 1.600 DEM od 15.1.1994 do plačila in od tolarske protivrednosti 1.600 DEM od 15.2.1994 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji obrestni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 91.165,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.5.1994 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Zahtevek tožene stranke na povrnitev stroškov pritožbenega in revizijskega postopka se zavrne.

[JEDRO]

Tako Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS, št. 18/74 in 34/88 - 31. člen), kakor tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (599. člen) določata, da najemno razmerje s smrtjo ne preneha, temveč se nadaljuje z dediči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožencu je naložilo, da mora plačati tožniku tolarsko protivrednost 16.000 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakomesečne najemnine do plačila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. V reviziji trdi, da sta sodišči zmotno zavzeli stališče, ko sta se odločili, da je veljavna pogodba, ki sta jo pogodbeni stranki napisali in podpisali 6.3.1992, ne pa tista pogodba, ki sta jo podpisali in na sodišču overili dne 23.5.1992. Trdi, da je veljavna pogodba, ki je bila sklenjena pozneje in je na njej overjen podpis najemodajalca. Poudarja, da je problem te pravde v tem, da je najemodajalec umrl ter da sta začela pravdo njegova razvezana žena in njun sin. Zato ni mogoče ugotoviti prave volje strank. Trdi, da je bila prva pogodba sklenjena zaradi temeljite prenove in obnove lokala. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo trditev toženca. Preširoko je uporabilo prosti preudarek. Tožena stranka tudi ugovarja aktivni legitimaciji. Med najemodajalcem in najemnikom je bila situacija ves čas nesporna. Pravni nasledniki bi po mnenju tožene stranke morali obstoječo pogodbo spraviti s sveta in skleniti novo. Toženec se je ves čas držal zadnje pogodbe, ki sta jo sklenila z najemodajalcem, in za katero je upravičeno štel, da je pravno veljavna. Zato je poskušal redno plačevati najemnino tudi dediču in celo predlagal sodno hrambo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa na revizijo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da toženec v reviziji pretežno polemizira z dejanskimi ugotovitvami na prvi in drugi stopnji. Po 3. odstavku 385. člena ZPP pa je revizijsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje vezano. Med dejanske ugotovitve sodi tudi ugotovitev o pravi volji strank pri sklepanju najemne pogodbe. Da sta stranki v resnici sklenili le eno najemno pogodbo, čeprav obstajata dve vsebinsko različni listini o njej, ni sporno. Sodišči sta zato morali le še ugotoviti, katera med njima je odražala pravo voljo pogodbenih strank. Odgovor na to vprašanje pa je stvar dokazne ocene, ki sodi v omenjeno prepoved po 3. odstavku 385. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazov ugotovilo, da sta pokojni najemodajalec in toženec v resnici sklenila pogodbo, v kateri sta se dogovorila za najemnino 1.600 DEM na mesec, in to ugotovitev je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Sklicevanje toženca na nemožnost izvedbe dokaza z zaslišanjem pokojnega najemodajalca je ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za trditve o potrebnosti obnove najetega lokala, ki so tudi v nasprotju z vsebino overjene pogodbe. Sodišče tudi ni uporabilo prostega preudarka, saj ni šlo za presojo po 223. členu ZPP. Ker sodišči tudi nista storili po uradni dolžnosti upoštevne kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, revizijski ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Sodišči druge in prve stopnje pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta toženca obsodili na plačilo v tožbenem zahtevku uveljavljane glavnice. Ugovor aktivne legitimacije je tožena stranka podala šele v reviziji. Čeprav gre za materialnopravni ugovor, je takšen ugovor vezan na dejstva in dokaze, ki jih v revizijskem postopku ni več dopustno predlagati (primerjaj 387. člen ZPP) in gre zato za nedovoljeno novoto. Sicer pa je bila aktivna legitimacija tožnika vse do revizijskega postopka nesporna. Toženec je še v pritožbenem postopku zatrjeval, da mora pogodba (sicer tista, ki jo sam priznava za veljavno) zavezovati tudi tožnika kot pravnega naslednika najemodajalca. Tudi iz sklepa o umiku predloga za sodni depozit v spisu Okrajnega sodišča v D. izhaja, da je toženec umaknil predlog, ko je bil seznanjen s tem, da je bil tožnik razglašen za dediča pokojnega najemodajalca. Zakaj naj bi pravni naslednik najemodajalca sklepal novo, drugačno (očitno za toženca ugodnejšo) pogodbo, pa toženec v reviziji ni pojasnil. Tako Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS, št. 18/74 in 34/88 - 31. člen), kakor tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (599. člen)

določata, da najemno razmerje s smrtjo ne preneha, temveč se nadaljuje z dediči. Tudi 2. odstavek 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih določa, da ima pogodba učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, če ni dogovorjeno kako drugače. Tožnik in toženec se nista uspela dogovoriti za drugačno pogodbo. Zato je do toženčeve izselitve še vedno veljala obveznost iz pogodbe, ki sta jo sklenila s pravnim prednikom tožnika. To pa pomeni, da toženec mora plačati zaostalo najemnino. Sodišči druge in prve stopnje sta tako o glavnici tožbenega zahtevka pravilno odločili.

Pač pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta v celoti ugodili tožnikovemu obrestnemu tožbenemu zahtevku. Tožnik je namreč zahteval dvojno valorizacijo dolga, in sicer tako, da je najprej zahteval tolarsko protivrednost v DEM na dan plačila (po vsebini torej uveljavljal valutno klavzulo), nato pa še zakonite zamudne obresti, ki se plačujejo za denarne terjatve, izražene v domači valuti. Takšna dvojna valorizacija pa ni dovoljena. Revizijsko sodišče je na podlagi analogne uporabe 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in v skladu s sodno prakso odločilo, da ima tožnik pravico zahtevati od zamude vsakega obroka oziroma vsakomesečne najemnine le takšne obresti, ki se plačujejo za devizne hranilne vloge na vpogled v kraju plačila. Navedeno določbo je revizijsko sodišče uporabilo zato, ker zamudnih obresti od zneskov, izraženih v tuji valuti, zakon ne ureja, 399. člen pa ureja najvišjo pogodbeno obrestno mero med posamezniki. Ta ne sme presegati obrestne mere za hranilne vloge na vpogled v kraju izpolnitve. V tem delu je zato revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo. Revizijska odločitev temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP.

Ker toženec v revizijskem postopku ni uspel z revizijo zoper odločitev o glavni stvari, je revizijsko sodišče o stroških revizijskega postopka odločilo na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 166. člena ZPP. Tožnik je upravičen do stroškov prvostopnega postopka v višini, kot je odločilo sodišče prve stopnje, stroške pritožbenega in revizijskega postopka pa mora trpeti sam.