Appeal dismissed; disability commission findings on vision and self-care negate blind person status and support allowance.

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Odločitev, da tožnik ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo, je prvostopno sodišče utemeljeno oprlo na skladni mnenji obeh invalidskih komisij toženca, da lahko še sam opravlja vse osnovne življenjske potrebe in da ni slepa oseba v smislu predpisov o invalidskem zavarovanju. Mnenji sta strokovno sprejemljivo obrazloženi, pri njih podaji pa so sodelovali zdravniki ustrezne specialnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, potem ko je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje tega dodatka in da je odločitev toženca (prvostopna odločba št. 40-119.119 z dne 30.6.1993 in drugostopna odločba, ista opr. št., z dne 18.1.1994) pravilna in zakonita.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da brez očal sploh ne vidi in da mu mora pri kopanju pomagati žena ter prilaga izvid XY.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava o stvari tudi pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Odločitev je ustrezno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe poudarja le še naslednje.

Prvostopno sodišče je bilo seznanjeno z okoliščino, da ima tožnik prizadet vid, kot tudi z izvidom XY z dne 25.9.1992. Tožnik je zaslišan kot stranka na obravnavi dne 31.5.1995 izpovedal, da je brez očal praktično slep, da je tožencu predložil vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in da z novejšo ne razpolaga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta z omenjenim izvidom razpolagala oba izvedenska organa toženca, IK I. stopnje, ki je tožnika tudi osebno pregledala, in IK II. stopnje. Poleg omenjenega izvida je IK II.

stopnje, kar izhaja iz utemeljitve njenega mnenja, razpolagala tudi z novejšim izvidom okulista z dne 3.5.1993. Upoštevajoč ta izvid, po katerem je vid desnega očesa 0.4-0.5, levega pa s korekcijo 0.6-0.8, je IK II. stopnje menila, da glede na ugotovljeno stopnjo vida zavarovanec ni slepa oseba v smislu veljavnih predpisov in zato ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo. Oba izvedenska organa sta tudi podala mnenje, da tožniku ni neogibno potrebna pomoč in postrežba za opravljanje vseh niti večine osnovnih življenjskih potreb, ker jih lahko opravlja še sam.

Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče svojo odločitev utemeljeno oprlo na podani izvedenski mnenji, kot tudi na izpoved samega tožnika, ki je izpovedal, da lahko osnovne življenjske potrebščine zaenkrat opravlja še sam. Prvostopno sodišče je na str. 2 sodbe obrazložilo, za katere osnovne življenjske potrebe gre po 148. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 s spremembami), ki velja od 1.4.1992 dalje. Po določbi 147. člena omenjenega zakona imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi osebe, ki so kot uživalci pokojnine oslepeli. Po določbi 149. člena zakona, ki jo je prvostopno sodišče prav tako upoštevalo pri svoji odločitvi, pa mnenje o tem, ali je upravičencu potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje vseh ali le večine življenjskih potreb in da je slep, da IK ali drug izvedenec zavoda.

Izvedenska organa sta svoje mnenje strokovno sprejemljivo obrazložila ne le z ugotovitvami osebnega pregleda s strani IK I. stopnje, temveč tudi z dotedaj razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Izvid specialista, ki ga je tožnik priložil pritožbi, zato ne predstavlja novega dokaza, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev, kot jo je že sprejelo prvostopno sodišče, pred tem pa toženec.

Glede na obrazloženo je pritožba ostala brezuspešna.