Appeal allowed: Court must verify enforcement order validity under ZIP 55a when proceeding on a certified document objection.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko 2 in sklep razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Izrek o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.

[JEDRO]

Če je pravdni postopek tekel po ugovoru zoper izvršilni sklep po verodostojni listini, mora sodišče po 55a členu ZIP postopati kot v mandatnem postopku - torej ugotoviti ali ostane naložitveni izvršilni sklep v celoti ali delno v veljavi. Tožena stranka nima procesne možnosti spremeniti zahtevka tako, da ga razširi. Prav to je storila tožena stranka, ko je pri vračunavanju izpolnitve po 313. členu ZOR obračunala obresti in jih nato med pravdo uveljavila kot glavnico.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom vzelo na znanje delni umik tožbe za 1,842.791,00 z zamudnimi obrestmi od 18.11.1993 dalje, s sodbo pa vzdržalo v veljavi naložitveni del izvršilnega sklepa za znesek 774.651,50 sit z obrestmi od 19.11.1993 dalje, 57.409,00 sit izvršilnih stroškov ter naložilo toženki plačilo pravdnih stroškov - v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

Le zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materijalnega prava.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena iz naslednjih razlogov: Najprej je potrebno ugotoviti, da tako tožeča stranka kot prvostopno sodišče nista upoštevala, da je pravdni postopek tekel po ugovoru zoper izvršilni sklep po verodostojni listini. V takem primeru mora sodišče po 55a členu ZIP postopati kot v mandatnem postopku - torej ugotoviti ali ostane naložitveni izvršilni sklep v celoti ali delno v veljavi. Tožena stranka pa nima procesne možnosti "modificirati" zahtevka tako, da ga razširi. Prav to pa je storila tožena stranka, ko je pri obračunavanju plačil po 313. členu ZOR obračunala obresti in jih nato med pravdo uveljavila kot glavnico. Temu je sledilo tudi prvostopno sodišče, pri tem pa v sodbi, razen za izračuna obresti po bremepisih št. 46/92 in 46/93, niso navedeni razlogi, da bi bilo mogoče sodbo preizkusiti.

Razlogi sodbe so med seboj v nasprotju in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ni res, da je tožena stranka ob nakazilu posameznih zneskov navedla katere račune plačuje. Iz sporočil o odobritvi so vidne le navedbe, da se plačilo nanaša na "materijal", manjka pa naveda številke računa. Ob takem stanju bi prvostopno sodišče moralo upoštevati 2. odst. 312. člena ZOR in sicer, da nakazila "zapirajo" najprej najstarejši račun. Pri tem bi moralo upoštevati tudi zahtevo tožeče stranke po 313. členu ZOR, da se začne "zapirati" naslednji račun, ko je starejši račun plačan tako glede glavnice, kot tudi obresti. Zahteva tožnice glede stroškov, pa je neupoštevna, ker bodo stroški izterjave znani šele z pravnomočnostjo sodbe.

Prvostopno sodišče ni v izreku in v razlogih sodbe navedlo, kolikšen del vtoževane glavnice in pripadkov pa je zavrnilo - naveden je le presežek.

Napačen je tudi izrek o zamudnih obrestih. V izvršilnem sklepu so navedeni datumi zapadlosti treh računov v aprilu in maju 1993 ter 15.6.1993 kot dan vložitve izvršilnega predloga in s tem dan pričetka teka procesnih obresti. Že uvodoma opisan napačen postopek (v nasprotju s 4. odstavkom 451. člena ZPP) je pripeljal do izreka, da tečejo zamudne obresti od 19.11.1993 dalje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej razjasniti s tožečo stranko v kolikem obsegu pomeni umik tožbe v pripravljalnem spisu z dne 10.12.1993 umik obrestnega zahtevka in v kakšnem obsegu umik glavnice.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 166. člena ZPP.