Appeal allowed; agreement on interest repayment excludes statutory offset rights under ZOR Art. 313.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court allowed the appeal, vacating the first-instance judgment and remanding the case for retrial. The plaintiff argued that a side agreement regarding debt repayment order excluded the statutory right to offset interest payments under Article 313 of the Obligations Act. The court found the first instance erred by treating a conditional acknowledgment as an unconditional waiver of offset rights, violating procedural rules. Consequently, the court held that the disputed factual agreement must be re-examined to determine if it validly excluded the statutory offset mechanism.
Legislator headnote
AI generatedArticle 313 of the Obligations Act; Article 354, paragraph 2, point 6 of the Civil Procedure Act: A conditional acknowledgment of a claim does not constitute a waiver of the creditor's statutory right to offset interest and costs under Article 313 of the Obligations Act if the parties have reached a separate agreement on the repayment order.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se sodba na podlagi pripoznave in sklep sodišča prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.
[JEDRO]
Dogovor dolžnika in upnika o vračunavanju obresti in stroškov lahko izključi uporabo 313.člena zakona o obligacijskih razmerjih.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožeča stranka je z izvršilnim predlogom, ki ga je vložila dne 23.5.1990, zahtevala od tožene stranke obračunane obresti v znesku 94.343,50 sit s pripadki. Tožena stranka je zoper izvršno dovolilo ugovarjala. Po delnem umiku ugovora in delnem umiku tožbe pa je sodišče izven naroka za glavno obravnavo izdalo sodbo na podlagi pripoznave oziroma s sklepom vzelo na znaje delni umik tožbe.
Tožeča stranka se je pravočasno pritožila zoper sodbo in sklep prvostopnega sodišča iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi je ponovila navedbe iz pripravljalne vloge z dne 15.6.1994, da sta se s toženo stranko izven glavne obravnave sporazumeli o vrstnem redu poplačila dolga v skladu s 313. členom ZOR. Tožeča stranka se je pritožila tudi na odločitev o stroških postopka.
Sodišče druge stopnje je preiskusilo prvostopno sodbo in sklep v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti. Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz vloge tožene stranke na red. št.10 izhaja, da toženka umika ugovor tako, da se plačilo zneska 42.496,80 sit šteje kot delno plačilo glavnice. Prvostopno sodišče je sicer utemeljeno štelo "umik ugovora" kot pripoznavo zahtevka (v tej zadevi je pričel postopek z izvršilnim predlogom na podlagi verodostojne listine pred novelo ZIP, ki je začela veljati 1.7.1990), vendar je spregledalo, da je bila pripoznava podana pod pogojem, da se plačilo upošteva pri glavnici.
Temu nasprotno pa je tožeča stranka v sledeči vlogi upoštevala navedeno plačilo kot delno plačilo zamudnih obresti. Upoštevanje pripoznave, kot jo je izjavila tožena stranka, bi nedovoljeno poseglo v pravico upnika-tožeče stranke iz 313. člena ZOR.
Zato bi pripoznavo lahko sodišče upoštevalo le ob ob pogoju, da bi se upnik odpovedal pravici vračunavanja obresti in stroškov iz 313. člena ZOR. Ker pa se je tožeča stranka navedene pravice poslužila, bo moralo sodišče o spornem zahtevku razsoditi. Obe pravdni strank se pri tem sklicujeta na medsebojni dogovor. Vsebina tega dogovora, ki bi event. tudi izključil uporabo 313. člena ZOR, predstavlja še vedno sporno dejansko stanje.
Podana je kršitev iz 6. točke II. odst. 354. člena ZPP, saj tožena stranka ni brezpogojno pripoznala tožbenega zahtevka. V ponovnem postopku bo sodišče tudi odpravilo nejasnost v izreku sklepa o delnem umiku tožbe - iz vloge tožeče stranke namreč izhaja delni umik obrestnega zahtevka, iz izreka sklepa pa je mogoče šteti, da je sodišče vzelo na znaje delni umik glavnice s pripadki.
Drugostopno sodišče se s pritožbo o stroških ni ukvarjalo, saj je odločbo razveljavilo v celoti ter bo tako o pravdnih stroških vključno s pritožbenimi stroški, ponovno odločalo prvostopenjsko sodišče.