Appeal dismissed because the request for restoration of status was timely filed after the party learned of the delay.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe first-instance court granted a request to restore the previous state due to a missed deadline, which the appellant challenged via appeal. The appellant argued that the court should have independently verified the timeliness of the request, but the respondent contended that the deadline only began running when they learned of the delay's consequences. The court ruled that the party only became aware of the adverse effects upon receiving the judgment, making the subsequent request timely and thus appealable.
Legislator headnote
AI generatedArticle 122 of the Civil Procedure Act; Article 117/1 of the Civil Procedure Act: The period for filing a request to restore the previous state begins when the party learns of the consequences of the delay, not when the delayed judgment is served.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrže.
[JEDRO]
Toženec je za posledice zamude zvedel šele z vročitvijo sodbe, zato od takrat teče rok za vrnitev v prejšnje stanje. Ker torej predlog ni bil vložen prepozno, tožnik tudi nima pravice pritožiti se zoper sklep, s katerim je bilo odločeno, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje in je razveljavilo sodbo na podlagi izostanka z dne 28.6.1993. Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka in navaja, da gre za pritožbo v skladu s čl. 122. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo sklepa tako, da bo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavržen oz. da bo sklep razveljavljen. Navaja, da se sodišče ne ukvarja s tem, ali je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasen ali ne in meni, da je to ugotovilo že pritožbeno sodišče.
Tožeča stranka odločbo višjega sodišča razume tako, da je to treba še ugotoviti. Toženec je svoje obveznosti in pravice poznal. Kljub temu da je vedel, kaj lahko zaradi zamude nastane, zamude ni opravičil oz.
pravočasno predlagal vrnitve v prejšnje stanje. V pravni praksi je sprejeto stališče, da začne teči rok za predlaganje od dneva, ko je stranka zvedela za zamudo, ne pa šele, ko ji je bila zamudna sodba vročena. Da je stranka vedela, da je narok zamudila, pa kaže vse njeno ravnanje. V postopku, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, tudi ni dokazano, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen.
Pritožbo je bilo treba zavreči.
V 122. čl. ZPP je določeno, da zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni pritožbe, razen če se ugodi predlogu v nasprotju s 119. čl. tega zakona ali predlogu, ki ni bil pravočasno vložen. Da v obravnavani zadevi predlog ni bil prepozen, ugotavlja izpodbijani sklep, pa tudi pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče o tem, kdaj je toženec lahko zvedel za posledice zamude: ko mu je bila vročena sodba, torej 5.8.1993. Predlog, vložen 19.8.1993, je zato pravočasen. Tudi če je toženec vedel, kaj zaradi zamude lahko nastane, pa je zvedel, da je to res nastalo, šele z vročitvijo sodbe.
Pred tem niti ni bilo razloga za vložitev predloga. Samo zamuda naroka namreč še ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje - potreben je še nadaljnji pogoj: da zato stranka izgubi pravico opraviti neko dejanje (čl. 117/1 ZPP). Kakšne so bile posledice njegove opustitve, je torej zvedel šele ob vročitvi sodbe.
Tako torej ne drži, da bi sodišče prve stopnje ugodilo predlogu, ki ni bil pravočasno vložen (razlogi iz čl. 119 ZPP se v pritožbi ne zatrjujejo). Ker je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, tako torej pritožba ni dovoljena in jo je bilo treba zavreči (čl. 358/2 ZPP in čl. 367 istega zakona).