Court dismisses boundary dispute judgment for remand to determine boundary per ZNP Art. 136. before ruling on property rights.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the defendant's appeal, quashing the first-instance judgment and remanding the case for retrial. The lower court had ordered the removal of a wall and compensation without first legally establishing the property boundary. The court ruled that the trial judge erred by applying the wrong legal standard for boundary determination, failing to follow the specific procedure in Article 136 of the Land Register Act. Consequently, the boundary must be determined by the court based on stronger rights or prior possession before any property rights can be adjudicated.
Legislator headnote
AI generated136. člen ZNP; 42. člen ZTLR: When a property boundary is disputed due to infringement of ownership rights, the court must first determine the boundary according to Article 136 of the Land Register Act before ruling on the substantive property claim.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi tožene stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
[JEDRO]
Kadar je v pravdnem postopku zaradi vznemirjanja lastninske pravice (1. odst. 42. čl. ZTLR) sporna meja med zemljiščema, mora sodišče kot o predhodnem vprašanju najprej odločiti o meji med tema dvema zemljiščema v skladu z določbami 136. čl. ZNP.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora odstraniti zgrajen zid v višini 40 cm, širini 20 cm in dolžini 1 m ter odpeljati s parcele ves odpadni material , s katerim je ta narejen, izkopane temelje pa zasuti z zemljo in plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 35.433,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1995 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.
Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka in v pritožbi zatrjuje, da elaborata Geodetske uprave ne razume. Nikakor ne more ugotoviti, da bi del spornega zidu segal na parcelo tožnikov, ker se zid konča ravno na meji parcele št... in... k.o. ... Nadalje meni, da tožeča stranka nikakor ne more zanikati žične ograje kot meje, kajti takrat, ko je bila ta postavljena, to je pred prihodom tožene stranke, tudi današnjih mejnikov A, B ni bilo. Naravna in nesporna meja je bila služnostna pot in je ta tudi sedaj, ne glede komu ta pot po katastrskem načrtu pripada. Služnostna pot mora biti prosta za vse uporabnike.
Pritožba je utemeljena.
Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in v mejah razlogov določenih v 2. odstavku 365. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in zato tudi ni v celoti razjasnilo in ugotovilo vseh pravno pomembnih okoliščin za odločitev o tem sporu. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporni mejni prostor v obsegu 16 m2 med parcelama št... vl. št... k.o. ... in ... vl. št... iste k.o. in da je potrebno v skladu z 12. členom ZPP kot predhodno vprašanje najprej odločiti o meji med tema dvema parcelama.
Mejo pa mora sodišče prve stopnje urediti tako, kot je to določeno v 136. členu ZNP. Sodni postopek namreč ne pozna ureditve meje po katastru. Ta se ugotavlja in zamejiči v mejnem ugotovitvenem postopku, kot je to določeno v II.poglavju Zakona o zemljiškem katastru in ta postopek vodi upravni organ. V tem primeru pa meja med parcelama ni bila določena v mejnem ugotovitvenem postopku, ampak je sodišče prve stopnje mejo določilo tako, kot jo je označil izvedenec geometer, za kar pa ni imelo zakonske podlage. Na podlagi 136. člena ZNP mora sodišče najprej določiti mejo na podlagi močnejše pravice (lastninske pravice ali domnevne lastnine). V primeru, da močnejša pravica ni izkazana,potem sodišče mejo določi po zadnji mirni posesti. Če se ne more ugotoviti zadnja mirna posest sodišče mejo uredi tako, da sporni mejni prostor razdeli po pravični oceni.
Sodišče prve stopnje pa meje ni uredilo po določilih 136.člena ZNP, sicer je ugotavljalo močnejšo pravico, vendar pa tudi pri teh ugotovitvah mora pritožbeno sodišče pripomniti, da so pritožbene trditve utemeljene, kajti sodišče ni upoštevalo žične ograje, ki jo je naredil pravni prednik tožene stranke. Četudi je žično ograjo naredil oskrbnik premoženja, kot zatrjuje tožeča stranka, je potrebno poudariti, da oskrbnik premoženja nastopa le v imenu in za račun gospodarja, zato je oskrbnik, ki je parcelo ogradil, izvajal posest toženkinega pravnega prednika in je zato to v skladu s 30. členom ZTLR potrebno upoštevati v priposestvovalno dobo.
Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi tožene stranke ugodilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z napotki, ki izhajajo iz gornje obrazložitve in sicer to, da mejo med parcelama uredi po določilih 136. člena ZNP. Šele takrat bo mogoča pravilna odločitev o tožbenem zahtevku (člen 370 ZPP).