Appeal dismissed; security need not equal seized assets value but must adequately secure the claim.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellant challenged a first-instance court order requiring security instead of a provisional measure, arguing the amount was insufficient compared to the seized assets' value. The court rejected this claim, ruling that the security must only be high enough to adequately secure the creditor's claim rather than matching the seized property's value. Consequently, the appeal was dismissed and the original order upholding the security requirement was confirmed.
Legislator headnote
AI generated2. odst. 269. člena ZIP; 3. odst. 269. člena ZIP; 2. točka 380. člena ZPP; Security need not equal value of seized assets but must be sufficient to adequately secure the claim.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Ni potrebno, da je višina varščine namesto začasne odredbe enaka vrednosti z začasno odredbo zaseženih stvari. Biti mora taka, da je na zadovoljiv in primeren načina zagotovljeno zavarovanje terjatve.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je na predlog dolžnika določilo, da mora namesto začasne odredbe položiti varščino v znesku 32.205.066,30 SIT.
Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Izpodbija le višino varščine in trdi, da mora varščina ustrezati vrednosti avtomobilov, ki so bili dolžniku zaseženi z začasno odredbo, to pa je približno 45.000.000,00 SIT.
Pritožba ni utemeljena.
Po določbi 2. odst. 269. člena ZIP lahko sodišče na predlog dolžnika dovoli položitev varščine namesto začasne odredbe. Položitev varščine ima po določbi 3. odst. 269. člena ZIP za posledico ustavitev postopka in razveljavitev že opravljenih dejanj.
Zakon ne predpisuje ničesar o tem, kako visoka mora biti varščina.
Ker pa gre za nadomestitev začasne odredbe, je jasno, da mora biti zadosti visoka, da bo z njo zavarovana izterjava upnikove terjatve, torej da bo dosežen namen, ki ga sicer zasleduje začasna odredba.
Upnik svoje stališče, da mora biti varščina po višini enaka vrednosti z začasno odredbo zaseženih stvari, utemeljuje s stališčem teorije (Triva - Belajec - Dika: Sudsko izvršno pravo, stran 403, Informator Zagreb). Po stališču navedenih avtorjev (stran 404, izdaja iz leta 1984) mora biti varščina res ekvivalent začasni odredbi, s katero je zavarovana terjatev. Vendar to ne pomeni, da mora biti višina varščine nadomestek celotne vrednosti z začasno odredbo zaseženih stvari. Izhajati je treba iz stališča, da mora biti tudi začasna odredba ekvivalent zavarovani terjatvi. To pa pomeni, da višine varščine ni mogoče določati (samo) glede na vrednost zaseženih stvari, ampak najprej glede na višino zavarovane terjatve. To sledi tudi iz stališča navedenih teoretikov, saj je v stavku, ki sledi tistemu, na katerega se sklicuje pritožba zapisano, da ni potrebno, da bi bil znesek varščine tolikšen, da bi bilo mogoče iz njega popolnoma poravnati terjatev; zadošča toliko, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava. V skladu s tem načelom je sodišče prve stopnje določilo takšno varščino, ki krije celotno zahtevano glavnico z obrestmi do dneva izračuna varščine in vsemi stroški v zvezi z zavarovanjem terjatve. Iz nje torej ne bo mogoče poplačati samo obresti od dneva izračuna varščine dalje. Tako določena varščina je po oceni pritožbenega sodišča povsem primerna.
Zato je bilo treba skladno z določbo 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP neutemeljeno upnikovo pritožbo zavrniti in potrditi napadeni sklep.