Appeal allowed; lower court failed to assess both conditions for interim order under enforcement law.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Presoditi je treba, ali že sama vsebina predlagane začasne odredbe - prepoved prodaje stanovanja - ne kaže, da kaj več kot neznatna škoda upniku ne more nastati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj bi se tožencu prepovedala prodaja stanovanja v L. do konca pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da navedbe v tožbi izkazujejo verjeten obstoj terjatve, ne pa tudi nevarnosti, v smislu 1. odstavka 265. člena Zakona o izvršilnem postopku.

Proti sklepu se tožeča stranka pritožuje in navaja, da ni res, da ni podan tudi drugi od obeh pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče bo opazilo, da sklepa tožencu ne bo mogoče vročiti, ker se skriva v inozemstvu. Če terjatev ne bo zavarovana s predlagano začasno odredbo o prepovedi prodaje stanovanja, tožnik ne bo ničesar dobil.

Pritožba je utemeljena.

Določbe člena 265 Zakona o izvršilnem postopku v izpodbijanem sklepu niso citirane v celoti. Po 1. odstavku omenjenega člena namreč lahko izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali precej otežil izterjavo, s tem da bo svoje premoženje oziroma svoja sredstva odtujil, jih skril ali kako drugače z njimi razpolagal. Drugi odstavek istega člena pa določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upnik izkazal verjeten obstoj terjatve, je zadevo presojalo le po 1. odstavku in tako ugotovilo, da nevarnost kot pogoj ni podana. Predlagano začasno odredbo pa bi moralo presojati tudi še po 2. odstavku citiranega člena. Ugotoviti bi torej moralo, ali morda upnik ni izkazal za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Če je namreč sodišče prve stopnje odločalo o začasni odredbi brez zaslišanja strank, tedaj bi vsebina predloga kazala na uporabo omenjenega 2. odstavka citiranega člena. Res je sicer, da posebnih trditev v takem smislu ni in res je tudi, da tudi še v pritožbi upnik zatrjuje nevarnost kot drugi pogoj iz 1. odstavka 265. člena citiranega zakona, vendar pa je treba presoditi, ali že sama vsebina predlagane začasne odredbe - prepoved prodaje stanovanja do konca pravdnega postopka - ne kaže, da kaj več kot neznatna škoda s predlagano začasno odredbo upniku ne more nastati.

V ponovljenem postopku naj torej sodišče prve stopnje predlog presodi tudi po 2. odstavku 265. člena Zakona o izvršilnem postopku. Če bo menilo, da bo s predlagano začasno odredbo dolžniku nastala več kot le neznatna škoda, pa naj predlog ponovno presodi tudi s stališča nevarnosti kot jo zatrjuje tožnik v smislu 1. odstavka 265. člena istega zakona.

Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilu člena 370/1 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 380 tč. 3 in 381 istega zakona in čl. 14 Zakona o izvršilnem postopku.