Appeal dismissed; court upheld first instance rejection of quiet enjoyment claim despite procedural timing issues.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against the first instance judgment rejecting the plaintiff's claim for quiet enjoyment. The plaintiff argued that the trial court erred by relying on judicial practice regarding the statute of limitations rather than strictly applying the statutory time limit, and requested further evidence and witness testimony. The court found the first instance's factual assessment and evidence evaluation correct, noting that new evidence presented in the appeal was inadmissible under procedural rules, and concluded that the discrepancy between judicial practice and the strict statutory deadline did not constitute a material violation of the Code of Civil Procedure.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku; Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih: A court's reliance on established judicial practice to reject a claim due to procedural timing, even when the strict statutory deadline has expired, does not constitute a material violation of the Code of Civil Procedure if the factual assessment remains sound.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v skladu s stališčem sodne prakse (posvetovanje sodnikov civilnega oddelka VSH z dne 26. in 27.11.1985), čeprav gre v resnici za iztek materialnega roka in bi jo bilo potrebno zavrniti (77. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Ta razlika pa ne predstavlja bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku in je - glede na posledice - praviloma tudi milejša za tožnika.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo za ugotovitev mirne soposesti zato, ker je bila vložena po preteku 30 dni od dneva, ko se je izvedelo za motenje in za storilca.
Proti temu sklepu se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil tožnik, ki predlaga razveljavitev sklepa.
Navaja, da so toženci do njega sovražno razpoloženi in ga preganjajo zaradi obnovljenega kozolca. Sodišču očita, da je verjelo le tožencem in pričam ter dokazom, ki so jih predlagali, ni pa verjelo njemu in njegovemu sinu in ni zaslišalo predlagane priče. Tudi z ogledom bi bilo mogoče ugotoviti pravo dejansko stanje, zlasti tudi, kdaj se je ograja delala in ali jo je tožnik takoj opazil, oziroma, če se z njegovega doma ali dvorišča vidi ograja. Tožnik trdi, da ni videl tožencev, ko so delali ograjo, temveč le postavljeno ograjo in to 26.6.1993. Za resničnost svoje izpovedi lahko predlaga še druge priče.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dovolj popolno in pravilno ugoovilo dejansko stanje in izvedene dokaze pravilno ocenilo. Drugo in tretje toženi ter zaslišani priči A. J. in R. M. so nedvomno izpovedali, da so delali ograjo v petek, 18.6.1993, kar se ujema tudi z opisom nadaljnjih dogodkov in vsemi listinami, ki so jih predložili in ki te dogodke potrjujejo. Zato tudi sodišče druge stopnje ne dvomi v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je tudi morebitna drugačna izpovedba priče J. S. ne bi mogla omajati. K razjasnitvi dejanskega stanja ne bi prispeval niti v pritožbi predlagani ogled spornega kraja, saj bi s tem sodišče lahko neposredno zaznalo dejstva o tem, kje sporna ograja stoji in kakšna je, ne pa, kdaj je bila postavljena. Okoliščina, ali se ograja vidi s tožnikovega doma ali ne, je povsem brez pomena ob tožnikovi izpovedbi, da gre poleti običajno vsak dan po poti ob sporni ograji.
Pritožbenih navedb o tem, da bi tožnik lahko predlagal še druge priče, sodišče druge stopnje ni upoštevalo, kajti vse dokaze je treba predlagati že v tožbi (186. člen Zakona o pravdnem postopku) oziroma do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Izjemoma jih sme pritožnik navesti še v pritožbi, če v njej navaja nova dejstva (352. člen Zakona o pravdnem postopku), še kasnejše navajanje pa je v nasprotju z načelom procesne ekonomije.
Ker torej pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče druge stopnje ni našlo nobenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 2. točke 380. člena Zakona o pravdnem postopku potrdilo izpodbijani sklep. Pri tem ni prezrlo dejstva, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v skladu s stališčem sodne prakse (posvetovanje sodnikov civilnega oddelka VSH z dne 26.in 27.11.1985), čeprav gre v resnici za iztek materialnega roka in bi jo bilo potrebno zavrniti (77. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Ta razlika pa ne predstavlja bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku in je - glede na posledice - praviloma tudi milejša za tožnika.
Sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbo, je po določilu prvega odstavka 154. in 166. člena Zakona o pravdnem postopku hkrati zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, saj tožnik s pritožbo ni uspel.
Določila Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 6/80, 20/80, 36/90 in RS št. 4/91) so uporabljena na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), v povezavi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS št. 33/91-I do 45/I/94).